TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.200,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.""

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (III. in V. točka izreka).

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času opravljanja višje vrednotenega dela manj ugodno obravnavan kot ostali delavci, ki so za to isto delo prejemali višje plačilo. Toženka mu je omogočila opravljanje višje vrednotenega dela kljub odsotnosti potrebne (stopnje) izobrazbe, kar ni manj ugodno obravnavanje. Do višjega plačila oziroma do enakega plačila za to isto višje vrednoteno delo pa je bil upravičen tudi tožnik in ga je prejel, čeprav na podlagi pravnomočne sodbe. Ker za ta čas ni bil manj ugodno obravnavan kot drugi delavci, ki so opravljali enako višje vrednoteno delo, toženka ni kršila prepovedi diskriminacije tožnika in zato ni podana njena odškodninska odgovornost na tem temelju.

Z dejanskim opravljanjem drugega (višje vrednotenega) dela tožnika ni prišlo do spremembe v vsebini njegove pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je edina pogodba o zaposlitvi, ki je med strankama ves čas opravljanja višje vrednotenega dela obstajala, tista, ki je bila (v pisni obliki) sklenjena. Toženka mu je zato povsem pravilno in zakonito odredila opravljanje dela, ki je bilo skladno z vsebino njegove pogodbe o zaposlitvi.