TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Druga poved prvega odstavka 216. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo) ni v neskladju z Ustavo.   O preostalem delu zahteve bo Ustavno sodišče odločilo posebej.

Namen navzočnosti imetnika ali njegovega zastopnika pri hišni preiskavi je izvrševanje nadzora nad obsegom izvajanja hišne preiskave ter varstvo pravic in interesov imetnika preiskanega prostora. Imetnik prostora z osebno navzočnostjo pri hišni preiskavi ali z navzočnostjo zastopnika, ki ga je imenoval vnaprej, ostane subjekt in ne le objekt preiskave ter varuje svoje dostojanstvo pri izvrševanju navedenih posegov.    Na podlagi tretjega odstavka 36. člena Ustave ni vseeno, ali je pri hišni preiskavi navzoč imetnik ali njegov zastopnik, če imetnik ni dosegljiv. Primarno ima to pravico imetnik preiskanega prostora, šele subsidiarno (ali celo vzporedno, če imetnik to želi, v primeru odvetnika) pa zastopnik, imenovan po imetnikovi vnaprej izraženi volji.   Iz ustaljenih metod razlage izhaja, da pojma "njegov zastopnik" iz tretjega odstavka 36. člena Ustave, ki se nanaša na zastopnika tistega, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, ni mogoče razlagati tako ozko, da bi zajemal samo zastopnika, postavljenega na podlagi predhodno izražene volje zastopanega. Dovolj je, da je takšna oseba, v skladu s pogoji iz te odločbe, postavljena kot zastopnik s strani pristojnega organa in da je zmožna izvrševati svoji funkciji: nadzor nad izvajanjem hišne preiskave in varstvo dostojanstva imetnika.   Dolžnost sodišča po tretjem odstavku 36. člena Ustave je izpolnjena, četudi po izvedbi razumnih poizvedb imetnik in po njegovi volji imenovani zastopnik nista dosegljiva. Skladno s tretjim odstavkom 36. člena Ustave je treba imetniku prostora, ki naj se preišče, zagotoviti zgolj razumno možnost seznanitve s hišno preiskavo.    Standard razumne skrbnosti pomeni, da sodišče pisno in obrazloženo odloči, da predlog za postavitev zastopnika po uradni dolžnosti vsebuje navedbe in dokazila, ki omogočajo sledljivost ravnanj, usmerjenih v izsleditev imetnika in njegovega zastopnika.   Prepovedane so zlorabe oziroma časovno tempirane hišne preiskave.   Tretji odstavek 36. člena Ustave pod pogoji, navedenimi v tej odločbi, sodišču omogoča, da subsidiarno in izjemoma imenuje zastopnika po uradni dolžnosti nedosegljivemu imetniku, če je bila njemu in po njegovi volji imenovanemu zastopniku dana razumna možnost seznanitve s hišno preiskavo.   Zakonski predpis izpolnjuje zahteve po jasnosti in pomenski določljivosti, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage ugotoviti njegovo vsebino in je na ta način ravnanje organov, ki ga ti morajo izvajati, določno in predvidljivo. Ker je z ustaljenimi metodami razlage mogoče določiti vsebino prve povedi prvega odstavka 216. člena Zakona o kazenskem postopku, izpodbijana določba ni v neskladju z načelom jasnosti in določnosti iz 2. člena Ustave.