TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi stavek sedmega odstavka 71. člena Zakona o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/08) v delu, ki se nanaša na predlog za odpust, ki ga vloži oseba ali njen odvetnik, v zvezi s prvim stavkom drugega odstavka 51. člena Zakona o duševnem zdravju, ni v neskladju z Ustavo.

Izpodbijana ureditev za postopke odpusta iz psihiatrične bolnišnice ali socialnovarstvenega zavoda, ki so bili začeti na predlog osebe (pacienta), ki ga je ta vložila sama ali po svojem odvetniku, pa je bil predlog za odpust zavrnjen, določa, da stroške postopka nosi oseba.   Vidik ustavne zapovedi učinkovitosti sodnega varstva, ki ga odpira zahteva za oceno ustavnosti, je vidik morebitne krnitve dostopnosti sodnega varstva zaradi stroškov, ki so z njim povezani.    Izpodbijana ureditev nima tako utesnjujočega učinka na pravico do sodnega varstva osebe, da bi šlo za poseg vanjo. Stroški sodnega postopka odpusta, ki na koncu bremenijo neuspešnega predlagatelja, se predhodno krijejo iz sredstev sodišča, zato nezmožnost ali nepripravljenost plačila teh stroškov osebi neposredno ne more preprečiti, da doseže meritorno odločitev sodišča o dopustnosti njenega nadaljnjega zadrževanja v psihiatrični bolnišnici ali v socialnovarstvenem zavodu. Socialno šibki osebi sta poleg tega zagotovljena proračunsko pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Izpodbijana ureditev je način izvrševanja pravice iz 23. člena Ustave, kar pomeni, da je ustavnoskladna že, če ni nerazumna.   Nerazumnosti izpodbijani ureditvi ni mogoče očitati. Njena racionalna utemeljitev je predvsem v tem, da bi ureditev, po kateri bi vse stroške postopkov z neuspešnimi predlogi osebe za odpust vedno dokončno nosila država, ustvarjala motivacijo za večkratno zaporedno vlaganje očitno neutemeljenih predlogov za odpust.    Izpodbijana ureditev določa enako pravno posledico – bremenitev s stroški postopka v primeru zavrnitve predloga – za dve različni skupini oseb, ki sprožata diametralno nasprotne postopke. Zakonodajalec je za obe kategoriji subjektov uporabil načelo odgovornosti za stroške po uspehu v postopku, pri čemer je s tem za obe navedeni kategoriji zasledoval določen razumen smoter, ki je v vplivu na to, da se ne vlagajo očitno neutemeljeni predlogi (za sprejem ali za odpust). Za enako obravnavo bistveno različnih položajev obstajajo razumni razlogi, stvarno povezani s predmetom urejanja.