TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavni pritožbi zoper sklep Vrhovnega sodišča in zoper sklep istega sodišča se zavrneta.

1. Odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Domneva nedolžnosti je procesno sredstvo, ki ne pomeni, da zoper obdolženca ni mogoče odrediti pripora. 2. Ker že samo dejstvo, da sta bila izpodbijana sklepa o podaljšanju pripora izdana v preiskavi, pove, da storitev kaznivih dejanj in krivda zanje pritožniku še nista bili dokazani, domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave tudi ni bila kršena s tem, ko sodišče ni izrecno navedlo, da je obstajal le utemeljen sum storitve kaznivih dejanj. 3. Pritožbo zoper sklep, s katerim Vrhovno sodišče podaljša pripor v preiskavi, je izključil že zakonodajalec. Ustava določa, da je za odločanje o priporu po poteku treh mesecev pred vložitvijo obtožnice pristojno Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče splošne pristojnosti v državi. Pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora je pristojno sodišče najmanj dvakrat presojalo obstoj pogojev za pripor. Zoper obe odločitvi je imel priprti možnost pritožbe. Priprti je imel tudi pravico vsak čas predlagati odpravo pripora. Zato s sklepom Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora ni bila kršena pritožnikova pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). 4. S tem, ko je pri odločanju o priporu iz razloga ponovitvene nevarnosti kot eno od okoliščin upoštevalo tudi pritožnikovo brezposelnost, sodišče ni kršilo določb o enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave).