TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se odločba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, s katerim je odločeno o tožničini pritožbi zoper njen primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: “Ugotovi se, da je tožnica lastnica poslovnih prostorov, ki imajo oznake 4.1N, 5.1N, 6.1N, 7.1N, 18.1N, 19.1N, 21.1N, 22.1N in 24.1N, vse s skupno površino približno 135,17 m2 in so označeni na skici, ki je priloga izreka, nahajajo pa se v I. nadstropju objekta A – poslovne stavbe na naslovu ..., ki stoji na parc. št. 386/5 k. o. ...“, in glede stroškov postopka ter se v tem delu zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Položaj navidezne solastnine kot ene izmed oblik dejanske etažne lastnine predpostavlja, da je bila stavba v naravi razdeljena na posamezne dele, v zemljiški knjigi pa se je izvedla le z vpisom solastniških idealnih deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji.

Dejanska etažna lastnina po ustaljeni sodni praksi uživa sodno varstvo. Zadostuje, da je tožnica lastninsko tožbo vložila proti osebi, ki je zemljiškoknjižni solastnik in ki ima torej navidezni solastniški delež, v resnici pa izključno lastnino posameznega dela. Takšna sodba izven tega, da med pravdnima strankama ugotavlja, da je oseba, ki je lastnik posameznega dela, druga, kot je to preko navidezne solastnine vidno iz zemljiške knjige, v ničemer ne bo posegla v položaj ostalih dejanskih etažnih ali navideznih zemljiškoknjižnih (so)lastnikov na nepremičnini.