TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se kazenski postopek zoper M.P., obtoženega, da je:

a) skupaj z D.V. vzel drugemu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilastita, tatvino pa sta storila na posebno predrzen način, s tem da sta se dne 20.8.1996 popoldan, potem ko sta skupaj posedala pred bifejem S.K. na R. ulici v N.G. in se dogovorila glede izvedbe tatvine, odšla do trgovine A. na Ulici G.b. in vanjo vstopila tako, da se je V. zadrževal ob prodajnem pultu ob vhodu v trgovino, kjer si je ogledoval plastenke s tekočim gnojilom, P. pa po poprejšnjem dogovoru v tistem času zvabil prodajalko v sosednji prostor trgovine in takrat je V. izkoristil njeno odsotnost, stopil za prodajni pult, kjer je iz odprte torbice, ki se je nahajala pod pultom, odvzel črno usnjeno denarnico, v kateri je bilo 3.800 SIT in črn usnjen etui, v katerem je bila kreditna kartica A., čekovna kartica banke N., osebna izkaznica in potrdilo o državljanstvu, vse na ime A.C. ter sedem bianco čekov, čeprav bi ga prodajalka lahko vsak trenutek zasačila, ter s plenom zapustil trgovino, takoj za njim pa je iz trgovine šel tudi P., s katerim sta se dobila pred C.P. ter si tako na škodo lastnice A.C. predmete protipravno prilastila;

b) napravil kriv vrednostni papir ter ga uporabil kot pravega s tem, da je v menjalnici G. izpolnil ček za znesek 13.000 SIT, na dan 20.8.1996, ki je bil pridobljen v prostoru in času, opisanem pod točko I/a izreka sodbe ter ga podpisal s svojim imenom in priimkom in istega dne v menjalnici G. na K. ulici v N.G. vnovčil kot pravega,

s čimer naj bi storil pod točko a) kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 212. člena KZ ter pod točko b) kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po tretjem odstavku 250. člena KZ

na podlagi 139. člena ZKP

u s t a v i.

Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice proračun.

Če sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne upošteva, da je obdolženec med postopkom umrl, bodisi da je podatek spregledalo ali zato, ker zanj ni vedelo, to pomeni kršitev temeljne procesne predpostavke, da je kazenski postopek mogoče voditi le zoper živega obdolženca, s tem pa tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 139. členom ZKP. Na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče zato postopek ustavi.