TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se

obdolženi J.P. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje)

po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi pogodbe drugega preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi neizpolnitve obveznosti pa si pridobil premoženjsko korist na ta način, da je kot odgovorna oseba A.G. d.o.o. dne 13. 8. 2013 na P. v M. s podizvajalcem del J.K. kot samostojnim podjetnikom, sklenil podizvajalsko pogodbo št. 01/2013 z naročilom za izvedbo različnih gradbenih del na gradbišču v Avstriji, čeprav je vedel, da računa za opravljeno delo ne bo plačal, s tem pa si je pridobil premoženjsko korist v višini 1.510,00 EUR oziroma v tem znesku povzročil J.K. s.p., premoženjsko škodo,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1.

II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se J.K. z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun.

Vrhovno sodišče je že v zadevah I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in I Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017 odstopilo od dosedanje razlage, da je za konkretizacijo očitka preslepitve v opisu dejanja in za obstoj poslovne goljufije zadostovala že gola zaveza in zagotavljanje oziroma zatrjevanje dolžnika, da bodo obveznosti izpolnjene, do izpolnitve obveznosti pa potem ni prišlo. Dosedanja razlaga oziroma stališče namreč v premajhni meri izostruje kriterije, ki omogočajo jasno razmejitev, ali v izreku opisano ravnanje sodi med kazensko ali civilnopravna razmerja. Ne upoštevajo namreč v zadostni meri, da morajo biti zakonski znaki v opisu kaznivega dejanja določno opredeljeni, zaradi česar za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije, ki je pomensko odprt pojem, prepis zakonskega dejanskega stanu v povezavi z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno pogodbeno razmerje, ne zadošča. Taka ravnanja pogodbenih strank lahko le zaradi določenih okoliščin, v katerih so bila storjena, omogočajo sklepanje na obstoj preslepitve in preslepitvenega namena storilca.