TFL Vsebine / Revija Pamfil

Odločba Ustavnega sodišča U-I-109/10 – odločba o “Titovi cesti” – je precej razburkala javnost. Gre za tematiko, idealno za gostilniške razprave, odločba pa poleg nekaterih življenjskih, odpira tudi precej pravnih vprašanj.1 Zadnje mesece smo vsi skupaj ob posnetkih lačnih, več mesecev neplačanih in zgaranih delavcev raznih propadlih gradbenih podjetij, ki so osramočeni stali v vrsti pred vrati Rdečega križa ali Karitasa, da bi prejeli “miloščino” v obliki nekaj konzerv, testenin in kilograma sladkorja, ugotovili, da najbrž “nekaj ne štima”. Migranti v upanju na boljše življenje, ki so za seboj pustili svoje družine, so bili poslani nazaj domov izkoriščeni, brez zasluženega plačila. Prst je povsem človeško najprej švignil proti obrazom peščice, ki je z njihovo pomočjo obogatela. Nekaj več premisleka najbrž zahteva enaka gesta nasproti tistim, katerih vloga naj bi bila, da to preprečijo. Le-ti pa so obnemeli: o uradnih zahtevah po spoštovanju človekovega dostojanstva izkoriščenih delavcev ni bilo ne duha ne sluha. Številne določbe Ustave so takrat ostale “mrtva črka na papirju”. Iz postopne otopelosti nad žalostno realnostjo naše družbe pa nas je prebudilo Ustavno sodišče (v nadaljevanju US) z omenjeno odločbo, v kateri nam pojasni, da je v demokratični Republiki Sloveniji človekovo dostojanstvo vrhovna in temeljna ustavna vrednota. Kakšno olajšanje za “nevidne delavce sveta”. Vsi skupaj smo se že ustrašili, da je vse, kar nam povejo po televiziji, res.