TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se sklep št. 2142-614/2018/6 (1312-09) z dne 17. 4. 2018 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožena stranka ne sme izbrati dveh različnih pravnih podlag za ukrep pridržanja, tako da se ena podlaga nanaša na primer, če bo obravnavala prošnjo oziroma ker tožena stranka meni, da bo zelo verjetno po vsebini obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito (1. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1), druga pravna podlaga za pridržanje pa je vezana na postopek po Dublinski uredbi, saj ta druga varianta pomeni, da je odgovornost za obravnavo prošnje sprejela druga država članica EU in je Slovenija ne bo obravnavala.

Tožena stranka bi glede na prevladujočo sodno prakso v Sloveniji in v preostalih evropskih državah, kjer zaradi možnih kršitev absolutnih pravic iz 3. člena EKČP vsaj od sodbe ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece od meseca januarja 2011 naprej večinoma ne prihaja do vračanja prosilcev v Grčijo, morala v izpodbijanem aktu predložiti tudi časovno aktualne informacije o stanju v Grčiji, ki bi bile dovolj natančne, verodostojne in zanesljive o tem, da so se razmere v Grčiji spremenile do tolikšne mere, da je možno uporabiti Dublinsko uredbo tudi v primeru vračanja prosilcev v Grčijo.

Poleg tega tožena stranka v času izreka izpodbijanega ukrepa še ni poslala zahteve Grčiji za sprejem odgovornosti in sodišču tudi do dne 26. 4. 2018 ni sporočila, da je zahtevo poslala, v upravnem spisu pa je vabilo tožniku, na osebni razgovor v zadevi prošnje za mednarodno zaščito za dne 24. 4. 2018, vabilo za zaslišanje pa je bilo poslano tudi na PIC, kar kaže na to, da je imela tožena stranka že dne 16. 4. 2018 namen, da bo po vsebini obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, kar pa pomeni tudi, bodisi da ne bo poslala zahteve Grčiji, ali da je gotova, da Grčija odgovornosti ne bo sprejela. Že samo to pomeni, da ukrep pridržanja ni bil nujen (sorazmeren) zato, da bi omogočil izvedbo postopkov za predajo, glede na tako visoko stopnjo negotovosti predaje.

Ker se je o tem izreklo tudi že Vrhovno sodišče, da nedovoljen vstop v Slovenijo ne more biti podlaga za omejitev gibanja, je to dodaten element, ki kaže tudi na odsotnost "dobre vere" in ne gre zgolj za nezakonitost v odločanju. Merila nesodelovanja v postopku iz 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 v konkretnih okoliščinah primera ni mogoče uporabiti v skladu z 19. členom Ustave in 5. členom EKČP oziroma 6 členom Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z določbo člena 28(2) in 2(n) Dublinske uredbe.

Po izdaji sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor kriterija "nesodelovanje v postopku" iz 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravne podlage za pridržanje v Dublinskem postopku.

"Nesodelovanje v postopku" se nanaša na nesodelovanje v postopku v tisti državi, ki izvaja postopek odstranitve oziroma v primeru Dublinske uredbe postopek predaje, ne pa na nesodelovanje tujca oziroma prosilca za azil v neki drugi državi članici na poti v Evropo ali celo v nečlanici EU. Tožnik ni kazal nobenega znaka nesodelovanja v postopku v Sloveniji. Tožnik ves čas upravnega postopka navaja isto osebno ime in priimek.

Eden od pogojev oziroma kriterijev za odločitev o pridržanju je tudi, da "ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov" od pridržanja. Sodišče ugotavlja, da je treba tožbi ugoditi tudi iz razloga, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov od pridržanja.

Iz izpodbijanega akta je jasno razvidno, da je tožena stranka tožniku odvzela prostost zaradi tega, ker ni izkazal dokumenta, ki ga predvideva 97. člena ZTuj-2. Takšna uporaba določila 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 in 4. odstavka 34. člena ZMZ-1 je napačna. Tožena stranka je v konkretnem primeru tožnika pridržala že iz razloga, ker ta v postopku ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-2 in sploh ni uporabila standarda "očitnega dvoma" v istovetnost ali državljanstvo tožnika.