TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrže v delu, v katerem izpodbija II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje.

II. Pritožba se v delu, v katerem izpodbija preostali del izreka sklepa sodišča prve stopnje zavrne in se izpodbijani sklep v I. in III. točki izreka potrdi.

III. Pritožbi se v delu, v katerem izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, delno ugodi ter se IV., V. in VI. točka izreka izpodbijane sodbe delno spremenijo tako, da se:

1. ugotovi, da so nični:

- Dodatek št. 1 k Pogodbi o ustanovitvi stavbne pravice z dne 21. 10. 2013,

- Dodatek št. 2 k Pogodbi o ustanovitvi stavbe pravice z dne 24. 12. 2014,

- Soglasje k prenosu stavbne pravice z dne 26. 6. 2015 v delu, ki se nanaša na parcelo št. 2306/1 k. o. X,

- Pogodba o prodaji stavbne pravice z dne 29. 6. 2015.

2. ugotovi, da je vknjižba stavbne pravice, ki je ustanovljena na nepremičnini k. o. X parcela 2306/1 (ID 001) v korist prvotožene stranke A. d. o. o., matična številka: ..., pri k. o. X, stavbna pravica 0000 (ID 002), neveljavna in se pri nepremičnini k. o. X parcela 2306/1 (ID 001) v celoti izbriše stavbna pravica pri k. o. X stavbna pravica 0000 (ID 002), vpisana v korist tožene stranke A. d. o. o., matična številka: ..., vse v roku 15 dni pod izvršbo;

3. odloči o stroških postopka tako, da je vsaka stranka dolžna nositi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

V ostalem se pritožba zoper izpodbijano sodbo zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem pa nespremenjenem delu, potrdi.

IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče ni dolžno niti upravičeno vpogledovati v spise v drugih zadevah ter samo raziskovati, ali so v njih morda listne, ki bi utegnile biti relevantne za odločitev v konkretni zadevi. V pravdnem postopku je zbiranje procesnega gradiva v rokah strank.

Ker tožeča stranka osnutka revizijskega poročila ne prilaga v dokaz svojih navedb, ni bistveno, da gre za osnutek poročila, ne pa za dokončne ugotovitve Računskega sodišča.

Za stavbno pravico ne moremo reči, da v vseh pogledih predstavlja stvarno pravico na tuji stvari, saj je dopustno ustanoviti oziroma oblikovati tudi t. i. lastniško stavbno pravico, bodisi že ob ustanovitvi, bodisi kasneje, ko postane imetnik stavbne pravice tudi lastnik obremenjene nepremičnine, ali obratno. V slednjih dveh primerih stavbna pravica ne preneha. Lastnik nepremičnine, ki je hkrati tudi imetnik stavbne pravice, se lahko odloči, da bo obdržal stavbno pravico v veljavi, največkrat zato, da jo bo prenesel drugemu subjektu, lahko pa se tudi odloči za njeno prenehanje. Šele ko stavbna pravica preneha, se vzpostavi enoten pravni režim nepremičnine. Tožeča stranka zato nima prav, ko v pritožbi trdi, da ni možno (dopustno), da se ustanovi stavbna pravica v korist imetnika stavbne pravice, imetnik stavbne pravice pa nato postane lastnik zemljišča. Pritožbeni navedbi tožeče stranke, da pravni posel kot celota zato nima dopustne podlage, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi.

Po svojih bistvenih značilnostih ima odkupna pravica, katere realizacija je odvisna izključno od volje odkupnega upravičenca, značilnost razpolaganja s stvarnim premoženjem, zato je treba zanjo uporabiti pravila, ki urejajo razpolaganje s stvarnim premoženjem. Za dogovor o odkupni pravici so zato veljale vse določbe glede razpolaganja z nepremičnim premoženjem po ZSPDSLS, med drugim tudi zakonsko predpisane metode razpolaganja z nepremičninami. Teh ni bilo mogoče izbirati poljubno, kajti postopek razpolaganja se je praviloma izvedel z javno dražbo.

Pri sklenitvi Dodatka št. 1 in Dodatka št. 2 niso bile spoštovane kogentne določbe ZSPDSLS, pri sklenitvi Dodatka št. 2 pa tudi ne pa tudi ne kogentne določbe ZJF in ZLS. Te določbe imajo svoj smisel v tem, da gre pri razpolaganju s stvarnim premoženjem države in lokalnih skupnosti za politično odločitev, ki mora biti, tudi ko gre za lokalno skupnost, sprejeta na demokratičen način, v skladu z vsemi varovalkami, ki so del zapletenega sistema za vodenje ravnotežja - in katerega cilj je preprečevanje zlorab oblasti.

Drugi odstavek 86. člena OZ, izhaja iz domneve, da gre pri enostranskih prepovedih običajno za manj pomembne prepovedi, katerih kršitve ne pomenijo ravnanj, ki bi nasprotovala splošnim interesom. Za kršitve manjšega pomena pa ne gre, če so bile pri sklepanju pogodbe kršene določbe 5. , 11., 17. in 23. člena ZSPDSLS. Dejstvo, da so v zakonu prepovedi formulirane enostransko, ni odločilnega pomena.