TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje:

- v delu, kolikor je ugodeno zahtevku za plačilo obresti pred 18.6.2003 razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- v ugodilnem delu glede glavnice delno tako spremeni, da po spremembi sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (1. odst.) glasi: „Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki plačati 8.490,44 EUR z zamudnimi obrestmi od 18.6.2003 do 27.6.2003 v višini 13,5% letne obrestne mere, od 28.6.2003 dalje do plačila po zakonski obrestni meri, v 15-ih dneh.“;

sicer se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in sodba v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu ter sklep potrdita.

Tožeča stranka je dolžna prvi toženki povrniti 3.429,00 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji, ter obema toženkama povrniti 353,42 EUR pritožbenih stroškov, vse pa v 15-ih dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Drugi toženec je bil zaradi dogodka, ki se je pripetil dne 29.6.2000, spoznan za krivega, ker je kot udeleženec v prometu s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je bila ena oseba hudo telesno poškodovana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na podlagi 14. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Sedaj teče postopek o izrednem pravdnem sredstvu, s katerim se presoja pravilnost pravnomočne obsodilne kazenske sodbe, toda ta kljub dovolitvi obnove pravno še vedno obstaja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločalo o ugovoru tožene stranke, ki odgovarja za povzročitelja škode (prve toženke) in drugega toženca, da je podana tudi soodgovornost tožnika kot oškodovanca. Tako tožnik kot oškodovanec kot drugi toženec sta se samovoljno izpostavila riziku, tožnik se je poškodoval, ko je na lastno pobudo tekmoval v hitrostni vožnji, kar je tudi treba tehtati z gledišča vzročne zveze z očitanim škodnim dogodkom. Ker je torej vzrok zdrsa in posledično gmotne in negmotne škode tožnika tako dotik toženčevega vozila kot tudi previsoka hitrost vozila, ki ga je upravljal tožnik, je prispevek obeh enak, soodgovornost tožnika je torej 50 %.