TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 32925/2015 z dne 25. 3. 2015 v 1. točki izreka razveljavi za znesek 9.331,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od 850,45 EUR od 26.01.2013 do plačila, od 3.871,57 EUR od 31. 1. 2013 do plačila, od 1.435,87 EUR od 5. 2. 2013 do plačila, od 715,99 EUR od 10. 2. 2013 do plačila, od 2.129,73 EUR od 16. 2. 2013 do plačila, od 4,33 EUR od 3. 3. 2013 do plačila in od 323,76 EUR od 16. 2. 2013 do plačila, in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.

- v II. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.271,82 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15 dnevnega plačilnega roka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi (v 1. točki citiranega sklepa o izvršbi za znesek 27.772,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od 2.710,91 EUR od 26. 12. 2012 do plačila, od 4.446,63 EUR od 5. 1. 2013 do plačila, od 3.942,55 EUR od 21. 1. 2013 do plačila, od 3.299,86 EUR od 26. 1. 2013 do plačila, od 339,69 EUR od 15. 2. 2013 do plačila, od zneska 3.758,72 EUR od 5. 2. 2013 do plačila, od 595,10 EUR od 3. 3. 2013 do plačila, od 3.463,87 EUR od 16. 2. 2013 do plačila, od 568,21 EUR od 3. 3. 2013 do plačila, od zneska 3.867,46 EUR od 26. 2. 2013 do plačila, od 176,66 EUR od 8. 3. 2013 do plačila in od 740,74 EUR od 10. 4. 2013 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške74,00 EUR).

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 163,50 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh.

Teh terjatev tožeči stranki niti ni bilo treba posebej dokazovati, saj je tožena stranka v zvezi z njimi uveljavljala izključno samo ugovor pobota, kar pomeni, da jih je tako po temelju kot po višini priznavala.

S strani tožeče stranke predložena dokazila dokazujejo le, da je tožeča stranka plačala račune za storitve tretjih, ki so bili naslovljeni nanjo, kar pomeni, da je poravnala svoje lastne obveznosti do ponudnikov teh storitev. O tem, zakaj in na kakšni podlagi je stroške teh storitev prefakturirala toženi stranki, tožeča stranka ni navedla nobenih dejstev.

Pobot ni dvostranski pravni posel, ki bi terjal soglasje volj pogodbenih strank, udeleženih v pobotu. Na samo veljavnost pobota zato nima nobenega učinka okoliščina, ali je upravitelj (na strani naslovnika izjave) soglašal s pobotom in je zato zmoten materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ne more (ni mogla) uveljavljati v pobot terjatve, ki jih je podala z enostranskima izjavama, za katero ni bilo dano soglasje upravitelja prisilne poravnave.

Če upravitelj stečajnega dolžnika pobotane (upnikove) terjatve ne prizna, je ne more prerekati (ker se ne prijavlja), pač pa mora vložiti tožbo za izterjavo svoje terjatve, natanko to pa je v konkretnem primeru tudi storil. Vprašanje obstoja pobotne terjatve se torej ne obravnava v okviru stečajnega postopka, pač pa zgolj v pravdi, v kateri se upnik pobotne terjatve brani plačilu terjatve, ki jo od nje zahteva stečajni dolžnik, to pa je predmetni postopek.