TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Nikakršne ovire ni, da v davčni napovedi (ne glede na davčno osnovo, ki jo napoved izkazuje) ne bi uveljavljal znižanje davčne osnove v polni višini. Kot v tožbi ugotavlja že tožeča stranka sama, je določba 153. člena ZDavP jasna. Iz nje je namreč nedvoumno izhaja, da davčni zavezanec znižanje davčne osnove lahko uveljavlja najkasneje do poteka roka za predložitev davčne napovedi. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni ugovor neenakega obravnavanja davčnih zavezancev. Enakost namreč pomeni po eni strani enako obravnavanje tistih, ki so v enakem položaju in po drugi strani različno obravnavanje tistih, katerih dejanski položaji so različni. Razlikovanje med tistimi zavezanci, ki predlagajo davčne obračune in tistimi, ki oddajajo davčno napoved, pa je po presoji sodišča utemeljeno v njihovem različnem dejanskem položaju in v dejstvu, ki ga navaja tudi tožeča stranka, da se namreč zavezancem, ki oddajajo davčno napoved, davčna osnova v vsakem primeru ugotavlja in davek odmerja z odločbo. S podaljšanjem roka za uveljavljanje znižanja davčne osnove vse do izdaje odmerne odločbe bi bil po navedenem (splošni) rok za te zavezance daljši od splošnega roka, v katerem znižanje davčne osnove lahko uveljavljajo zavezanci, ki plačujejo davek na podlagi samoobdavčitve.