TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Ključni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je ugotovitev, da tožnik z izročitvijo parcele, ki bi nastala s parcelacijo parcel št. 2 in 4, ne zahteva predmeta pogodbe, temveč nekaj drugega. Tega pa tožnik v pritožbi konkretneje ne izpodbija. Zgolj navedba, da je sodišče prve stopnje samo sklepalo, da se je toženec zavezal izročiti nepozidano stavbno zemljišče, ne zadostuje in je neutemeljena. Iz pogodbe je razvidno, da se je toženec zavezal tožniku izročiti 800 do 1000 m2 zazidljive parcele. Pomen pojma „zazidljiva parcela“ je podvržen materialnopravni presoji sodišča, še zlasti ob odsotnosti tožnikovih trditev o tem, kako so si pojem razlagale in ga razumele pogodbene stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da zazidljiva parcela predstavlja parcelo, ki je namenjena pozidavi, a na njej še ne stoji noben objekt. Takšen pomen izraza zazidljiva parcela je sprejel tudi ZUreP-2.

Tožnik od toženca terja izročitev že pozidanega stavbnega zemljišča, kar ni predmet pogodbe, za njegovo spremembo pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožnik ne izkazuje ali zatrjuje toženčevega soglasja.

Iz pogodbe ni moč razbrati vrste, kvalitete in količine lesa, ki ga je toženec dolžan izročiti, niti vrste in količine fizičnega dela oziroma pomoči, ki jo je dolžan nuditi pri gradnji stanovanjske hiše. Morebitnih dodatnih in podrobnejših dogovorov pravdnih strank o specifikah toženčevih dolžnosti po pogodbi tožnik ni zatrjeval. Toženčeva pogodbena obveznost je (ostala) nejasna.