TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi ter se ob nadaljnji ugoditvi pritožbi toženke sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita, tako da se glasi odločitev: "Toženka je dolžna plačati tožniku 600.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1996 dalje in stroške postopka prve stopnje 92.125,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1996, vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek se zavrne".

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov odgovora na revizijo, se zavrne.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se z revizijo pobija le višina prisojene odškodnine in ne tudi odškodninska podlaga, čeprav revizija poudarja pomen demantija, ki ga tožnik ni izrabil. Torej se ne trdi, da bi lahko demanti preprečil ali odpravil škodo, temveč naj bi jo delno le zmanjšal. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da bi bil obseg tožnikovih duševnih bolečin manjši, če bi bil zahteval objavo odgovora v M. (t.j. demantija) in ker se te možnosti ni poslužil, sta zato priznali nekaj nižjo odškodnino kot bi je sicer. Po revidentkinem stališču bi se zaradi opustitve navedenega pravnega varstva morala odškodnina še bolj znižati. Revizijsko sodišče se sicer strinja, da je priznana odškodnina previsoka (in kar predstavlja delno zmotno uporabo 200. člena ZOR), ne sprejema pa zgoraj navedenega stališča. Človekova zasebnost, njegove osebnostne pravice, čast in dobro ime, so dobrine, ki so lahko med drugim predmet kazenskopravnega in civilnopravnega varstva. Samo civilnopravno varstvo je lahko različnih vrst (po 157, 199, 200 členih ZOR), izbira oblike varstva pa je prepuščena prizadetemu, medtem ko v primeru spora odloča o utemeljenosti zahtevanega varstva sodišče. Posledice kršitve so lahko različne in zato tudi sankcije zanje. To pomeni, da kumulacija različnih oblik pravnega varstva ni izključena. Zato lahko predstavlja objava demantija tako kot sankcija v smislu 199. člena ZOR le eno od oblik (sodnega) varstva, ki tako kot možno kazenskopravno varstvo ne izključuje še civilnega (odškodninskega) varstva (po 154. v zvezi z 200. členom ZOR), kadar so ugotovljeni vsi elementi civilnega delikta in kot je bilo to v tem primeru. Utemeljenost vsake oblike varstva se ugotavlja posebej in neuporaba enega izmed vseh praviloma ne vpliva na (višjo)

utemeljenost drugega.