TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo garaže s shrambo in vrtne ute v ..., na zemljiščih parc. št. 1730/3 in 1730/14, k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da je oddaljenost obravnavanega objekta od parcelne meje manj kot 4 m, zato bi tožnik v skladu s prostorskim aktom moral predložiti izjavo lastnika sosednjega zemljišča, da se s tako gradnjo strinja. Tožnik je sicer predložil izjavo pravne prednice sedanje lastnice tega zemljišča, vendar „iz posameznih dokumentov upravnega spisa“ nedvoumno izhaja, da se sedanja lastnica zemljišča z gradnjo ne strinja. To pomeni, da tožnik za gradnjo manj kot 4 m od parcelne meje ni predložil njenega soglasja, tako da gradnja ni v skladu s prostorskim aktom. Prvostopenjski organ posebej poudarja tudi, da gre sicer za že obstoječ objekt, vendar Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ne pozna posebnega postopka legalizacije, zato je postopek izdaje gradbenega dovoljenja enak, kot če objekta še ne bi bilo.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, v obrazložitvi pa je obrazložitev izpodbijane odločbe dopolnil z natančno navedbo prostorskega akta in povzetkom njegovih določb, ki so pomembne za odločitev.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v vlaga tožbo, v kateri navaja, da je pravna prednica sedanje lastnice sosednjega zemljišča njegovim pravnim prednikom izstavila soglasje, iz katerega izhaja, da je zid objekta lahko postavljen na mejo med obema parcelama. Pri tem je treba upoštevati, da ta zid predstavlja tako zid njegove garaže kot tudi garaže lastnice sosednje parcele. Če v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ne bo uspel in bo prisiljen objekt odstraniti, bo moral odstraniti tudi zid, ki je bistvenega pomena za obstoj sosednje garaže. Prilaga tudi izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da bi bila le delna odstranitev zidu med njegovo in sosedino garažo tehnično nemogoča. Meni, da je soglasje, na katerega se sklicuje, „upoštevno in veljavno“, sodišču pa predlaga, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in „izda gradbeno dovoljenje za legalizacije“ omenjene garaže z vrtno uto, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih toženka za svojo odločitev navaja v obrazložitvi prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe, namreč da gradnje, za katero prostorski akt predpisuje soglasje lastnika sosednjega zemljišča, brez takega soglasja ni mogoče šteti za skladno s prostorskim aktom, in da predloženega soglasja, ker je bilo naknadno preklicano, poleg tega pa se ne nanaša na konkretni objekt, ni mogoče upoštevati. V skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zato teh razlogov ne navaja ponovno, glede na tožbene navedbe pa dodaja še:

Tožnik je v obravnavanem upravnem postopku zahteval izdajo gradbenega dovoljenja za garažo s shrambo in vrtno uto. To pomeni, da je predmet postopka izdaja upravnega dovoljenja za graditev in ne za rušenje oziroma odstranitev tega objekta. Toženka je bila zato dolžna v tem postopku preizkusiti, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zahtevanega dovoljenja (66. člen ZGO-1), ne pa, kakšne bi bile posledice odstranitve že obstoječega objekta kot nelegalne gradnje. Usoda nelegalne gradnje je namreč predmet povsem ločenega, inšpekcijskega postopka, in ne postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato so tudi vse tožbene navedbe, ki se nanašajo na način oziroma možnost odstranitve obravnavanega objekta, za odločitev v zadevi brezpredmetne. Sodišče pripominja še, da tožnik tudi sicer lahko v upravnem sporu uveljavlja le svoj pravni interes in ne tujega, v tem primeru lastnice sosednje garaže (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Iz upravnosodne prakse izhaja, da se je mogoče v primerih, ko prostorski akt za gradnjo zahteva soglasje mejaša, na tako soglasje sklicevati le, če je bilo dano za gradnjo konkretnega objekta, saj se izpolnjevanje pogojev za gradnjo ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej in glede na značilnosti te gradnje (prim. npr. sodbo tega sodišča I U 1816/2012). Poleg tega je tako soglasje mogoče umakniti oziroma preklicati, saj lastnik nepremičnine z njim prosto razpolaga (prim. npr. sodbo tega sodišča I U 489/2011, enako tudi J. Breznik in ostali v: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 457).

Med strankama ni sporno, da se sedanja lastnica sosednje parcele z obravnavano gradnjo ne strinja, česar tudi po presoji sodišča ni mogoče razumeti drugače kot umik soglasja, ki ga je za gradnjo dala njena pravna prednica. Tožnik poleg tega niti ne zatrjuje, da bi bilo soglasje, na katerega se sklicuje, dano za gradnjo konkretnega, obravnavanega objekta. Sodišče se zato strinja s stališčem toženke, da tega soglasja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni mogoče upoštevati.

Ugotovitev toženke, da nameravana gradnja ni v skladu s prostorskim aktom, ki zanjo zahteva soglasje lastnice sosednje parcele, je torej pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Med strankama ni sporno, da se sedanja lastnica sosednje parcele z obravnavano gradnjo ne strinja, česar tudi po presoji sodišča ni mogoče razumeti drugače kot umik soglasja, ki ga je za gradnjo dala njena pravna prednica. Tožnik poleg tega niti ne zatrjuje, da bi bilo soglasje, na katerega se sklicuje, dano za gradnjo konkretnega, obravnavanega objekta. Sodišče se zato strinja s stališčem toženke, da tega soglasja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni mogoče upoštevati.