TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D. R. se ugodi ter se izpodbijana sodba zanj razveljavi, ob reševanju te zahteve za varstvo zakonitosti pa se razveljavi izpodbijana sodba tudi za obsojena J. R. in D. M. ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na to, da je sodišče, ki je odločalo o obsojenčevi prošnji za brezplačno pravno pomoč, obsojencu določilo novega zagovornika šele 20. 7. 2016, torej že po izteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, bi bila možna smiselna uporaba določila 89. člena ZKP, ki obdolžencu, ob izkazanih opravičljivih razlogih za zamudo roka za pritožbo zoper sodbo, dovoljuje vložitev prošnje za vrnitev v prejšnje stanje. Vendar obsojenčev zagovornik ob vložitvi dopolnitve zahteve ni podal tovrstne prošnje, Vrhovno sodišče pa glede na očitno prekoračitev roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, navedb iz dopolnitve zahteve ni upoštevalo.

Odsotnosti izrecnega zanikanja vsebine uradnega zaznamka ni mogoče preprosto enačiti s sklicevanjem na njegovo vsebino, v posledici česar bi njegova vsebina postala del izpovedbe oškodovanca. V obravnavanem primeru gre tudi za izrazito nasprotje, saj predstavlja izpovedba oškodovanca ključni obremenilni dokaz, pri čemer se napačno povzet del izpovedbe oškodovanca nanaša na zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa ga je uporabilo tudi pri sklepanju o obstoju direktnega naklepa.