TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo 51.761,91 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki sestavljajo glavnico ter v stroškovnem delu.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 687,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Koncesijska pogodba, s katero je tožeča stranka toženi stranki podelila pravico izvajanja javne službe predšolske vzgoje, ni bila sklenjena zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti koncedenta (tožeče stranke). Te ugotovitve pritožnica niti ne izpodbija, pač pa nasprotno tudi sama izpostavlja, da je zagotavljanje predšolske vzgoje ena izmed temeljnih nalog tožeče stranke po drugem odstavku 21. člena ZLS. V takšnem primeru pa občina kot stranka koncesijske pogodbe (koncedent) ne izpolnjuje meril iz 13. člena OZ, tako da koncesijske pogodbe ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo. Za zahtevke v zvezi s terjatvami iz teh pogodb tako velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ in ne triletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb (prvi odstavek 349. člena OZ)

Po določbi prvega odstavka 75. člena ZOFVI koncedent in koncesionar uredita medsebojne pravice in obveznosti in pogoje, pod katerimi mora koncesionar opravljati dejavnost s pogodbo o koncesiji. Po tretjem odstavku 75. člena ZOFVI se pogodba o koncesiji sklene v pisni obliki. Z njo pa se določijo tudi sredstva, ki jih za opravljanje dejavnosti zagotavlja koncedent (peta alineja drugega odstavka 75. člena ZOFVI). Določitev namena porabe sredstev, ki jih koncedent zagotavlja koncesionarju, je torej prav tako predmet pogodbenega urejanja.