TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Določba 11.a člena ZPDI ne more predstavljati merila za dogovor o najdaljšem možnem času po izobraževanju, v katerem je mogoče od delavca zahtevati, da ostane v delovnem razmerju pri istem delodajalcu, sicer pa povrne (sorazmerni) del stroškov izobraževanja.

Dogovora med strankama - da bo toženka še pet let po izobraževanju (v zvezi s katerim je njena odsotnost znašala dejansko cca 16 mesecev - pri tem pa je del tega obdobja zajemala tudi izraba letnega dopusta in krajša bolniška odsotnost) ostala na delu pri tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa bo povrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja za pravniški državni izpit - ni razumeti kot prepovedi toženki, da odpove pogodbo o zaposlitvi in se zaposli pri drugem delodajalcu. Tako dogovora očitno nista razumeli niti stranki, torej ni šlo za prepoved druge zaposlitve pod pretnjo sankcije in na ta način za (klasično) obliko prisilnega dela.

Pri presoji še dopustnega obdobja, v katerem mora delavec ostali na delu (sicer nosi del stroškov izobraževanja), ni mogoče spregledati tega, da ta presoja ne more biti enaka v vseh oblikah zagotavljanja izobraževanja in je lahko odvisna tudi od stroškov in dolžine le tega (v posameznih primerih so stroški lahko zelo visoki, izobraževanje pa zelo kratko in obratno), dejstva, ali mora delavec v tem obdobju ali kasneje v celoti ali delno opravljati tudi svoje delo, ali je pri delu v času izobraževanja relativno samostojen (razen posameznih konzultacij z mentorjem – podobo kot pri nekaterih specializacijah), oziroma je povsem oproščen dela pri tedanjem delodajalcu, itd.