TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi zagovornice obdolženega S. F. se ugodi, izpodbijana sodba se

razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Ravnanja kolesarke tudi ni mogoče primerjati s peščevim prečkanjem

ceste, kot je to storil izvedenec K. in kot to zatrjuje v obtožnem

predlogu državni tožilec, ko obdolžencu očita preveliko hitrost in

vožnjo po levem voznem pasu, ko je kolesarka pred prehodom za pešce

prečkala cesto. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je

kolesarka peljala v isti smeri kot obdolženec, bi morala peljati po

cestišču, ter se pred nameravanim zavijanjem v levo prepričati, če to

lahko varno stori tako, da bi najprej pogledala nazaj in šele, če bi

ji oddaljenost obdolženčevega vozila to dopuščala, pravočasno in

nedvoumno nakazala spremembo smeri vožnje z roko in se pomakniti

proti sredini. Ker pa izvedeni dokazi ne potrjujejo, da bi ravnala

tako, se nakazuje, da je kolesarka kršila dolžnostno ravnanje, ker je

zapeljala čez cesto pred prehodom za pešce in se torej nakazuje, da

je vzrok za nezgodo njena nepravilna vožnja. Takšno njeno

protipredpisno ravnanje pa je lahko zmanjšalo možnost, da bi

obdolženec pravočasno predvidel nevarnost. Zato bi bilo potrebno

skrbneje pretehtati ali je ravnanje kolesarke za obdolženca

predstavljalo presenečenje, kot se zagovarja tudi sam, oziroma bi

sodišče moralo ugotoviti, v kolikšni meri je bilo takšno nepravilno

ravnanje kolesarke glede na konkretne okoliščine za obdolženca

predvidljivo.