TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se poslej glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 45.879,72 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od 17. 2. 2007 dalje do plačila“.

Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 1.857,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila“.

III. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka mora tožniku v roku 15 dni povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 55,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Odškodninska odgovornost voznika avtomobila je v razmerju do pešca objektivne narave ter za škodo od nevarne stvari (premikajočega se motornega vozila) po 150. členu OZ odgovarja njen imetnik. Ta se lahko ob izpolnjenih pogojih iz 153. člena OZ v celoti ali deloma oprosti svoje odgovornosti. Za popolno oprostitev odgovornosti bi morala tožena stranka izkazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Zakon torej zahteva kumulativno izpolnitev vseh treh pogojev, pri čemer je izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)prepričljivo, objektivno merilo posebno skrbnega človeka (primerjaj odločbi VS RS II Ips 515/2003 in II Ips 565/2006).

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa po petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen OZ). Iz (v pritožbi neprerekanih) ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik vedel za škodo ob zaključku zdravljenja v maju 2004, takrat pa je vedel tudi za povzročitelja škode, to je za zavarovanca tožene stranke. Tožbo je vložil 12. 2. 2007 ter za plačilo nepremoženjske škode zahteval znesek 110.000,00 EUR in je v tem obsegu tožba nedvomno vložena pravočasno. S pripravljalno vlogo 4. 6. 2012 je tožnik spremenil tožbo (drugi odstavek 184. člena ZPP) in iz naslova nepremoženjske škode sedaj zahteva znesek 297.000,00 EUR, takšno spremembo tožbe je sodišče s sklepom z dne 3. 7. 2012 dopustilo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v tem presežnem delu tožbeni zahtevek zastaral. Ni mogoče slediti tožnikovi pritožbi, da gre le za dovoljeno modifikacijo tožbenega zahtevka, ki ni podvržena zastaranju. Zastaranje je bilo z vložitvijo tožbe namreč res pretrgano, vendar le glede postavljenega zahtevka, torej za znesek 110.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, na kar se je nanašal cilj, ki ga je tožnik zasledoval z dajatvenim zahtevkom. Tožnik ni zatrjeval, da bi bila sprememba tožbe posledica na novo nastale škode ali novega vedenja o obstoju te škode (npr. zaradi izvedeniškega mnenja), niti da je zahtevek prilagodil rasti cen. Za tak primer tudi ne gre, saj je bil zahtevek postavljen že v valuti EUR, ki ni podvržena velikim inflacijskim gibanjem, zdravstveno stanje tožnika pa je že od vložitve tožbe nespremenjeno in znano. Pritožbeno sodišče je tako o višini odškodnine za to vrsto škode odločalo le v obsegu pravočasno postavljenega zahtevka.

V obravnavani zadevi gre za katastrofalno škodo, za katero velja, da je dosledna in jasna razčlenitev po posameznih oblikah škode nemogoča, kar narekuje pristop prisoje enotne odškodnine za vso pretrpljeno negmotno škodo.

Tožnik je v tožbi glede zahtevka za tujo pomoč navedel, da jo je potreboval tekom zdravljenja in jo tudi sedaj stalno potrebuje za zadovoljevanje vseh osnovnih človekovih potreb, in sicer v obsegu 6 ur dnevno, nudijo pa mu jo ožji družinski člani. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik s tem zahtevkom ni imel v mislih le zapadlih zneskov tuje pomoči do vložitve tožbe, ampak je postavil zahtevek, o katerem naj sodišče odloča na dan izdaje sodbe, kar niti ni relevantno. Nedvomno tožniku škoda iz naslova tuje pomoči vsakodnevno nastaja in bo še nastajala ter gre za sukcesivno škodo. Zastaranje take terjatve se pretrga z vložitvijo tožbe za plačilo odškodnine in se nadaljuje, ko je pravdni postopek končan oz. spor poravnan. Dokler se to ne zgodi, terjatev ne zastara, čeprav je bil med pravdnim postopkom tožbeni zahtevek razširjen več kot tri leta po vloženi tožbi (primerjaj tudi odločbi VS RS II Ips 223/2004 in II Ips 495/2007). Tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova tuje pomoči po spremenjeni tožbi torej ni zastaral.

Tožnikova mati ima po določilih ZSV od marca 2005 status družinskega pomočnika, torej osebe, ki invalidni osebi nudi vso pomoč, ki jo potrebuje (18.b in 18.i člen ZSV). Namen tega statusa je nadomestiti potrebno domsko oskrbo (torej celodnevna skrb za invalidno osebo). Za ta namen družinska pomočnica prejema plačilo občine, ki ga je sodišče ugotovilo v povprečnem znesku 505,00 EUR mesečno za obdobje od 3. 3. 2005 do julija 2011. Če bi tožnik šest ur dnevno plačeval tujo pomoč v višini 5,00 EUR na uro, bi mesečno za to porabil približno 900,00 EUR, ob upoštevanju njegovega 40 % soprispevka k nastali škodi pa bi ta znašala 360,00 EUR. Ta škoda tožniku ne nastaja, saj te pomoči ni dolžan plačevati, temveč jo pokriva občina s plačilom materi kot družinski pomočnici. Do marca 2005 pa je bil tožnik upravičen do povračila tuje pomoči za pet mesecev po 360,00 EUR, torej v skupni višini 1.800,00 EUR.