TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen URS). Ob upoštevanju relevantne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je Vrhovno sodišče v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 (in kasneje v sodbah IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013 in IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013) pojasnilo, da je izvedba ustne obravnave potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. Enako pravilo velja tudi v primerih, ko kršitelj izpodbija verodostojnost drugih avtorjev obremenilnih izjav(1). Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena URS, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove. Vrhovno sodišče je ob tem že večkrat poudarilo, da obstoječa zakonska ureditev postopka z zahtevo za sodno varstvo (četrti odstavek 65. člena ZP-1 v zvezi z 69. členom in 90. členom ZP-1) ne pomeni, da je pravica obdolženca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika. Sodnikovo polje presoje o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, je namreč omejeno z obdolženčevo pravico do poštenega postopka.

V obravnavani zadevi gre za primerljivo situacijo kot v zadevah, v katerih se je razvila zgoraj povzeta sodna praksa. Podlaga za kaznovanje storilca sta bili izjavi oškodovancev, ki ju je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa povzela v odločbi o prekršku. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo tak potek dogodka zanikal ter predlagal svoje zaslišanje, zaslišanje oškodovancev in priče.

Glede na navedeno bi sodišče v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo moralo presoditi navedbe storilca in kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec, bi glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi kršitelja in avtorja obremenilnih izjav zaslišalo ter kršitelju omogočilo aktivno udeležbo v postopku in izvajanje dokazov v svojo korist. Ker tega ni storilo, je kršilo jamstva poštenega postopka iz 22. in 29. člena URS (oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1.