TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki III izreka delno spremeni tako, da v tem delu v celoti na novo glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati denarno povračilo v višini 1.428,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Višji zahtevek za denarno povračilo (še za 5.713,60 EUR) se zavrne."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Delodajalec mora med drugim dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki se odpoveduje pisno (87. člen ZDR-1), delavcu dejansko vročena (prvi odstavek 88. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno presodilo, da tožena stranka tega dokaznega bremena ni zmogla. Do vseh zaslišanih prič in strank, predvsem pa tudi predloženih listin, se je ustrezno opredelilo ter prepričljivo in argumentirano pojasnilo, kako je prišlo do ugotovitve, da tožena stranka tožnici odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni niti poskusila vročiti, zaradi česar tudi ni moglo priti do t. i. fikcije vročitve, ki nastane v posledici delavčeve zavrnitve sprejema pisne odpovedi.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v pogodbi o zaposlitvi poskusno delo ni bilo opredeljeno skladno z določbami Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma, zaradi česar je poskusno delo določeno nezakonito, posledično pa tudi odpoved na tej podlagi. Ob dejstvu, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi glede pravic in obveznosti izrecno sklicevali na določbe citirane kolektivne pogodbe, ni relevantno, katero dejavnost tožena stranka dejansko opravlja. Pogodba z vsebino, kot je zapisana, velja, zato so pritožbene navedbe o nekakšni pomoti nerelevante.

Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine denarnega povračila sicer pravilno izhajalo iz kriterijev, kot so navedeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, vendar je premajhno težo pripisalo dejstvu, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena manj kot leto dni. Takšno trajanje zaposlitve, ob dejstvu, da se je tožnica, ki je ekonomistka, stara 39 let, takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlila drugje, namreč upravičuje denarno povračilo le v najnižjem znesku.