TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 349/2000 z dne 24. 1. 2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1808/99-3 z dne 14. 3. 2000 in sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju št. P 642/94-23 z dne 7. 4. 1999 se ne sprejme.

Pritožnik z navedbami, s katerimi oporeka pravilnosti izpodbijane odločitve, ni izkazal, da bi bilo pravno stališče, po katerem pravdno sodišče v konkretnem primeru ni pristojno za odločanje o neveljavnosti poravnave, sklenjene v denacionalizacijskem postopku na podlagi 69. člena ZDen, nesprejemljivo z vidika ustavnih pravic. Zgolj okoliščina, da pritožnik pravo razume drugače kot sodišče, pa še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi oporeka pravilnosti odločitve sodišča, ker naj bi ne upoštevala okoliščin, ki se nanašajo na legitimacijo strank za sklenitev poravnave. Ne iz ustavne pritožbe ne iz izpodbijanih sklepov ni razvidno, da bi pritožnik v sodnem postopku te okoliščine sploh navajal. Tako je očitno neutemeljen očitek pritožnika, da jih je sodišče prezrlo. Zato tudi odločitvi, da glede na razloge, iz katerih je pritožnik izpodbijal navedeno poravnavo, ni podana sodna pristojnost, ni mogoče očitati nerazumne presoje ali arbitrarnosti. Z okoliščinami oziroma razlogi za izpodbijanje poravnave, ki jih ni navajal in uveljavljal v sodnem postopku, pritožnik ustavne pritožbe tudi glede drugih kršitev, ki jih zatrjuje, ne more utemeljiti.