TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004 se ne sprejme.

Očitki pritožnice, da Vrhovno sodišče ni pojasnilo, zakaj je sprejelo drugačno odločitev kot sodišči prve in druge stopnje, so neutemeljeni. Pojasnilo je namreč, da določba, ki jo je Višje sodišče ocenilo kot zadostno varovalko za preprečitev upnikove zlorabe, da bi obdržal več kot znaša njegova terjatev, ne zadošča. Iz prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice namreč ne izhaja, komu pripada kupnina od prodaje nepremičnine tretji osebi, kar omogoča sklep, da pripada pritožnici (upnici), s čimer pa zloraba ni preprečena. Sodišče je prav tako pojasnilo, zakaj sta nični obe pogodbe v celoti, ker gre za enotno pravno operacijo, ki jo sestavljata obe sicer samostojni pogodbi. Vrhovno sodišče tudi ni odstopilo od enotne in uveljavljene sodne prakse, ker v konkretnem primeru drugačnih odločitev sodišča iste stopnje sploh ni. Za utemeljitev kršitve splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave, ki je hkrati vidik svobode podjetništva iz 74. člena Ustave, ne zadošča nestrinjanje z opredelitvijo sodišča, da gre za prepovedano lex comissoria. Kršitev 25. in 67. člena Ustave pritožnica ni pojasnila, zato jih Ustavno sodišče ni presojalo. Ustavno sodišče ne preizkuša navedb v dopolnitvi ustavne pritožbe, vloženi po izteku 60 dnevnega prekluzivnega roka.