TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Nedovoljeno davčno izogibanje po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 je podano tudi tedaj, če je ob celoviti presoji vseh pomembnih dejstev in okoliščin posameznega primera mogoče zaključiti, da je bila neupravičena pridobitev davčne ugodnosti oziroma preprečitev dosege davčnega predpisa in izogibanje izpolnitvi davčnih obveznosti, glavni (bistven) cilj strank pravnega posla oziroma več povezanih pravnih poslov, ki služijo istemu cilju. Taka ugotovitev pa je mogoča, če so drugi, nedavčni cilji pri tem bili povsem nepomembni oziroma zanemarljivi.

Mejo med davčnim izogibanjem po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 ter t. i. davčno optimizacijo je treba vselej ugotoviti in presoditi ob celoviti presoji vseh pomembnih dejstev in okoliščin posameznega primera. Če je ugotovljeno, da pravni posel (oziroma več njih, ko jih je treba presojati kot celoto) ne zasleduje izključno pridobitve neupravičene davčne ugodnosti, temveč je ta hkrati utemeljen tudi z razumnimi poslovnimi razlogi zunaj davčnega prava, ne gre za davčno izogibanje v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Če pa je mogoče glede na objektivne okoliščine ugotoviti, da je bil glavni, bistveni cilj strank pravnega posla prav v pridobitvi neupravičene davčne ugodnosti oziroma preprečitvi dosege cilja davčnega predpisa in izogibanju izpolnitvi davčnih obveznosti ter da so bili ostali cilji ob njem povsem nepomembni oziroma zanemarljivi, je jasno, da o dopustni davčni optimizaciji ni več mogoče govoriti. Enako velja v primeru, da je bilo oblikovanih več pravnih poslov, ki so medsebojno povezani in služijo istemu cilju.