TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 255,00 EUR v roku v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Dovoljeno je dokazovati nepravilnost zapisnika (drugi odstavek 80. člena ZP-1). Način sestave zapisnika in njegovo vsebino določa ZUP v členih 74. do 79. Vendar pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je obdolženka v postopku uspela dokazati nepravilnost vsebine zapisnika. Kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, je obdolženka zapisnik podpisala, iz vsebine zapisnika ne izhaja, da bi ob podpisu nanj podala kakršnekoli pripombe, policistka A. A. pa je izpovedala, da obdolženka ni mogla spiti ustne vodice tik pred opravo preizkusa alkoholiziranosti. Pritožba tudi z izpostavljanjem, da se obdolženka policistoma ni zdela vinjena ter da je takoj po opravljenem preizkusu policistko vprašala, ali lahko piha znova, pritožbenega sodišča ne prepriča v nasprotno. V kolikor je bila obdolženka na kraju prekrška prepričana, da rezultat preizkusa alkoholiziranosti ni pravilen, bi morala skladno z zahtevano skrbnostjo kot udeleženka cestnega prometa podpis zapisnika, iz katerega izhaja tak rezultat, zavrniti. Le tako bi se lahko stopnja koncentracije alkohola ugotavljala na naslednji zakonit način, to je z etilometrom oziroma z odrejenim strokovnim pregledom (primerjaj prvi in drugi odstavek 107. člena ZPrCP). Poudariti je, da v kolikor se koncentracija alkohola zaradi razlogov na strani voznika ne da ugotoviti z objektivnimi metodami, zakon v dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP predpisuje, da se takemu vozniku poleg globe 1.200 EUR izreče tudi 18 KT. Zato bi ob zakonito izpeljanem postopku o preizkusu alkoholiziranosti ter pravilno sestavljenem zapisniku, podpisanem s strani uradne osebe in voznika, kakršenkoli drug način dokazovanja alkoholiziranosti lahko pomenil nezakonit obid te določbe ZPrCP.