TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se delno ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije, št. 484-7/02 z dne 17. 7. 2003 se v zavrnilnem delu glede obračuna zamudnih obresti odpravi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Posebni davčni urad, Ljubljana, št. 30018-40/01-06/RH z dne 12. 12. 2001 se v delih, s katerimi je odločeno o zamudnih obrestih (delno točke I/1 do I/11 izreka) odpravi in odloči tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe do plačila. V ostalem se tožba zavrne.

 

Pri presoji, ali gre v obravnavanem primeru za finančni ali poslovni leasing, je potrebno skrbno pretehtati predvsem določbe pogodbe o skupnih družbah, ki je bila sklenjena med AAA in tožnikom (v prvostopni odločbi uporabljen izraz Joint Venture pogodba - JVP). Iz vsebine člena 5.4. te pogodbe je jasno, da gre pri zemljiščih in zgradbah za poslovni najem. Tak zaključek izhaja predvsem iz časa trajanja najema, največ štiri leta, in letne najemnine, določene v višini 7 % vrednosti nepremičnine. Skupna vsota najemnin ob predpostavki, da bi najemno razmerje trajalo štiri leta znaša 28 % vrednosti nepremičnine, kar kaže na to, da je uporabnik nepremičnine dejansko plačeval le njeno uporabo, ne pa tudi odplačeval samo vrednost v najem dane stvari, kot je to za finančni najem, kar je bilo pojasnjeno zgoraj, potrebno. To dejstvo izrecno priznava tudi tožnik sam, ko v tožbi zatrjuje, da se nakupna oziroma prodajna vrednost nepremičnine celotno dobo najema ni odplačevala, kar pa je pomembna značilnost finančnega najema, saj je ob koncu trajanja najema v najem dana stvar skoraj v celoti poplačana. Zato v obravnavani zadevi že iz tega razloga ne gre za finančni najem.