TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v izpodbijanem obrestnem delu v tč. 1 izreka sodbe, tako da izrek sodbe v tč. 1 spremenjen glasi:

„1. Drugotožena stranka Z. T. d.d., S. ..., N. m., je dolžna plačati tožeči stranki P. A., T. ..., S. B., znesek 1,150.000,00 SIT (sedaj: 4.798,87 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1995 do vključno 31.12.2001. V presežku za znesek 15.945,00 SIT (sedaj: 66,54 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.1997 in za zahtevane zakonske zamudne obresti od zneska 1.150.000,00 SIT (sedaj: 4.798,87 EUR) od 1.1.2002 dalje do plačila se tožbeni zahtevek zavrne.“

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni drugotoženi stranki povrniti 352,26 EUR stroškov pritožbenega postopka.

 

Odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-I-300/04 je bila v Uradnem listu RS objavljenja 17.3.2006, zato sodišče prve stopnje ob sojenju 16.3.2006 ni imelo podlage za uporabo čl. 376 Obligacijskega zakonika (OZ) glede na 1060. čl. OZ. Ustavna odločba U -I-300/04 pa velja tudi za predmetno zadevo. Glede na 44. čl. ZUstS se 1060. čl. OZ, ki ga je Ustavno sodišče RS z navedeno odločbo razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico, ne uporablja za to razmerje, saj je nastalo pred tem, ko je razveljavitev začela učinkovati in o njem še ni bilo pravnomočno odločeno.