TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Prejšnji imetniki stanovanjske pravice so lahko uveljavljali dvoje vrst privatizacijskih pravic: ali odkup stanovanja ali izplačilo 30% nadomestila vrednosti stanovanja v primeru njegove izpraznitve, če so izpolnjevali predpisane pogoje. Lastniki iz 111. do 115. člena SZ so morali prodati tudi stanovanja iz drugega odstavka 113. člena SZ, za katera ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo ali pa če je bila taka zahteva zavrnjena (prvi odstavek 123. člena SZ, ki sicer ureja roke za uveljavljanje pravice nakupa, medtem ko obveznost prodaje stanovanj določa že 117. člen SZ). Pravico do izplačila 30%

nadomestila pa ureja 126. člen SZ. Ta sicer v prvem odstavku ne določa obveznosti izplačila tudi za lastnike stanovanj iz drugega odstavka 113. člena SZ. Toda razlaga privatizacijskih določb stanovanjskega zakona pripelje lahko le do sklepa, da zadeva obravnavana obveznost tudi lastnika takih stanovanj, kadar ga prejšnji imetnik stanovanjske pravice izprazni. Namreč kadar denacionalizacijski zavezanec ne vrne stanovanja denacionalizacijskemu upravičencu, mora stanovanje prodati prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice. Če se ta ne odloči za nakup, ostane denacionalizacijski zavezanec lastnik stanovanja (tako kot ostalih stanovanj, olastninjenih po določilu 112. člena SZ). Čeprav veljajo za stanovanja iz drugega odstavka 113. člena SZ določene modalitete, sta prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na takih stanovanjih ostali obe spredaj omenjeni privatizacijski pravici. To je razvidno predvsem iz (noveliranega) 125. člena SZ, katerega srž je glede privatizacijskih upravičenj prejšnjega imetnika stanovanjske pravice v naslednjem: če mu denacionalizacijski upravičenec, ki mu je bilo stanovanje vrnjeno, ne proda stanovanja oziroma ne izplača odpravnine, mora te obveznosti do prejšnjega imetnika stanovanjske pravice izpolniti denacionalizacijski zavezanec. Če mora tako navedene obveznosti izpolniti celo v primeru, ko vrne stanovanje denacionalizacijskemu upravičencu, je pravno logičen edino sklep, da njegove obveznosti do prejšnjega imetnika stanovanjske pravice ne morejo biti manjše v primeru, ko stanovanja ne vrne in mu torej to ostane. Njegove obveznosti do prejšnjega imetnika stanovanjske pravice so v takih primerih torej enake kot do imetnikov stanovanjske pravice v stanovanjih, na katerih je postal lastnik po določbah 112. člena SZ.