TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje (razen v delu o zavrnitvi tožnikove pritožbe v drugem odstavku I. točke izreka in delu II. točke izreka) in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi in tretji odstavek izreka v celoti, drugi odstavek izreka pa nad zneskom 2.776,72 EUR s pp) razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Nevarna dejavnost ni le tista, ki povzroči poškodbo pri vsakomur, ki pride z njo v stik. Temeljno izhodišče za presojo je predpostavka, da je nevarna dejavnost tista, iz katere izhaja večja možnost poškodb, kot je to običajno. Da gre pri delu v konstantnem hrupu (tudi če niso presežene mejne vrednosti) za večjo nevarnost za okvaro sluha, izkazujejo ne tako redki primeri takih okvar pri osebah, ki delajo v hrupu.

Proizvodnje jekla in jeklenih izdelkov ni mogoče šteti za splošno koristno dejavnost v smislu pravnega standarda iz določbe tretjega odstavka 133. člena OZ.

Da bi lahko govorili o možnosti uveljavljanja odškodnine za bodočo škodo, torej o vložitvi tožbe pred nastankom škode, se mora vzrok njenega nastanka (škodno dejstvo) že zgoditi. V tem primeru začne zastaranje tudi za bodočo škodo teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva, ko je torej oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode oziroma je imel vse realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Škoda, katere vzrok še ni nastal, pa ni bodoča škoda v smislu 182. člena OZ. Izključno sočasno oziroma vzporedno pojavljanje nepremoženjske škode in imisij, ki so njen vzrok, je bistvena razlikovalna okoliščina, ki takšno škodo tudi z vidika zastaranja loči od bodoče škode, ki nastane oziroma traja še določeno obdobje po prenehanju vzroka.