TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za okolje št. 35407-104/2006-195 z dne 23. 7. 2009 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni.

Določbe 1. odstavka 90. člena ZVO-1B v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za „obstoječe naprave iz 68. člena zakona“ izključujejo uporabo 71. in 73. člena, poleg tega vlogi za pridobitev dovoljenja ni treba priložiti elaborata o določitvi vplivnega območja naprave, za določitev strank pa se uporabljajo določbe 84.a člena. To pomeni, da je v takem primeru udeležba javnosti omejena na seznanitev z izdano odločbo, za določitev kroga strank pa se uporabljajo bistveno restriktivnejše določbe, ki sicer veljajo v postopku za pridobitev dovoljenja za „druge naprave“, torej naprave, ki po metodologiji ZVO-1 ne spadajo med tiste, ki lahko povzročajo onesnaževanje večjega obsega.

Pojma „obratovanje“ v obravnavanem kontekstu nikakor ni mogoče omejiti na dejansko obratovanje, torej v skrajnem primeru celo obratovanje povsem brez podlage v zakonu oz. izdanih dovoljenjih. Delovanje obratov in naprav z vplivi na okolje je bilo namreč regulirano že pred uveljavitvijo ZVO-1. Zgolj dejansko obratovanje, ki ni imelo podlage v pravni ureditvi oz. na podlagi te ureditve izdanih odločbah, je zato že takrat pomenilo protipravno stanje. Protipravnega stanja pa brez izrecne zakonske določbe ni mogoče upoštevati kot podlago za izdajo dovoljenja.