TFL Vsebine / Pravna mnenja

Če javni tožilec v skrajšanem postopku ni bil navzoč na glavni
obravnavi, ima oškodovanec pravico pritožiti se zoper sodbo kot
tožilec tudi v primeru, če ni bil navzoč na glavni obravnavi.

V 8. odstavku 443. člena ZKP je določeno, da ima v primeru, če javni
tožilec ni bil navzoč na glavni obravnavi, oškodovanec pravico
pritožiti se zoper sodbo kot tožilec, ne glede na to, ali se javni
tožilec pritoži ali ne. V zakonskem besedilu se nenavzočnost javnega
tožilca na glavni obravnavi povezuje s 1. odstavkom 442. člena ZKP,
ki je v 8. odstavku 443. člena ZKP naveden v oklepaju. Zastavlja se
torej vprašanje, ali se oškodovanec lahko pritoži iz vseh pritožbenih
razlogov le tedaj, ko je ob nenavzočnosti javnega tožilca na glavni
obravnavi sam navzoč, ali pa ima takšno pravico tudi, ko sam ni
navzoč. V praksi se ta določba ZKP različno razlaga.
Tako je bila na sestanku predsednikov kazenskih oddelkov Zveznega
sodišča, vrhovnih sodišč republik, avtonomnih pokrajin ter Vrhovnega
vojaškega sodišča, ki je bila dne 5. marca 1984 pri Zveznem sodišču,
sprejet sklep, da oškodovanec v skrajšanem postopku nima pravice do
pritožbe zoper sodbo v smislu 8. odstavka 443. člena zakona o
kazenskem postopku, če ni bil navzoč na glavni obravnavi.
Takšno stališče ni sprejemljivo, kajti nobenega razlogani, da bi
oškodovancu omejevali pravico do pritožbe v primeru, ko javni tožilec
v skrajšanem postopku ni navzoč na glavni obravnavi. Po našem mnenju
je dr. Živko Zobec v komentarju zakona o kazenskem postopku s sodno
prakso (str.919) zavzel pravilno stališče, da navedba 1. odstavka
442. člena v 8. odstavku 443. člena pojasnjuje samo to, da je glavna
obravnava potekala v nenavzočnosti javnega tožilca ter ne pogojuje
oškodovančeve pravice do pritožbe z zastopanjem obtožbe na glavni
obravnavi. Enako stališče zastopa tudi Alenka Jelenc-Puklavec v
članku Oškodovanec v kazenskem postopku (Pravosodni bilten, št.
4-5/1987, str.5). Z gramatikalno razlago nedvomno ne moremo
izključiti oškodovančeve pravice pritožiti se zoper sodbo kot
tožilec, če ob izostanku javnega tožilca z glavne obravnave ni bil
navzoč, ali ni izkoristil pravice, da zastopa na glavni obravnavi
obtožbo v mejah obtožnega predloga, kakršno mu daje določilo 1.
odstavka 442. člena ZKP. Tudi logična razlaga te določbe ZKP nas ne
pripelje do enake rešitve, saj bi se drugače lahko takšna pravica
izigrala, naprimer z napačnim vabljenjem ali sploh z opustitvijo
vabljenja oškodovanca na glavno obravnavo, zlasti v primerih
preložitve glavne obravnave na nedoločen čas.
Kot pomeni pravica oškodovanca, da na glavni obravnavi zastopa
obtožbo v mejah obtožnega predloga, če nanjo ne pride v redu vabljeni
javni tožilec, določeno korekcijo zaradi neaktivnosti javnega
tožilca, ima podoben namen tudi določba 8. odstavka 443. člena ZKP.
Oškodovanec je namreč s to določbo pridobil pravico do pritožbe iz
vseh pritožbenih razlogov, ne pa le zaradi odločbe o stroških (4.
odstavek 360. člena ZKP), kajti ne more biti odvisen le od pritožbe
javnega tožilca, ki se sploh ni udeležil glavne obravnave, čeprav je
bil v redu vabljen.
V zvezi s pritožbo, ki jo lahko zoper odločbe sodišče prve stopnje
vloži oškodovanec glede na 1. odstavek 360. člena ZKP, je potrebno
opozoriti, da ne glede na obseg pritožbenih razlogov, ki jih ima na
voljo, mora sodišče sodbo vročiti tudi oškodovancu. Le s takšno
vročitvijo se namreč lahko uresniči oškodovančeva pravica do
pritožbe.