TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in v III. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik krije sam svoje pritožbene stroške.

V postopku, ko upnik še nima izvršilnega naslova, procesne obresti ustvarjajo dodaten (kaznovalni) pritisk na dolžnika, da plača zapadlo denarno obveznost. Upnik takrat (še) nima druge možnosti prisile in mu ostane edina možnost, da uveljavlja svojo terjatev pred sodiščem z namenom, da pridobi izvršilni naslov. Ko je upnik izvršilni naslov pridobil, pa ima v izvršilnem postopku široke možnosti uveljavitve državne prisile za poplačilo svoje terjatve (prisilna prodaja dolžnikovega premoženja), zato je dodatna prisila z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od začetka izvršilnega postopka od vseh do takrat zapadlih obresti (tudi zamudnih), ki so zajete v izvršilnem naslovu, nepotreben in prekomeren ukrep.

Posebna narava neposredno izvršljivega notarskega zapisa kot izvršilnega naslova se ne odraža v popolni svobodi opredelitve obveznosti, ki bi ji moralo v skladu z načelom formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ), ki ga izpostavlja tudi pritožba, izvršilno sodišče brezpogojno slediti.

V delu, v katerem notarski zapis ni skladen s prisilnimi predpisi (v obravnavani zadevi z določili prvega in drugega odstavka 375. člena in pojasnjeno ozko razlago določila 381. člena OZ) soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo nima pravnega učinka, s tem pa v tem delu notarski zapis tudi nima učinka izvršilnega naslova.