TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Prosilec je dolžan utemeljiti prošnjo za mednarodno zaščito. Če ne predloži nobenega dokumentiranega dokaza o preganjanju v izvorni državi ali o resni škodi niti o svoji istovetnosti, ima toženka zakonito podlago za uporabo tretjega odstavka 21. člena ZMZ. Ta določba ne pomeni, da v primeru, kadar prosilec svoje izjave deloma utemelji z dokumentiranimi dokazi, uporaba treh temeljnih kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti prosilca, ne pride v poštev. Tudi v takih primerih toženka te kriterije lahko uporabi kot pomagalo za celovito oceno dejanskega stanja.

Sodišče ne more pritrditi toženki, da je priznanje mednarodne zaščite „pravna dobrota“, saj je pravica do mednarodne zaščite v obliki azila temeljna človekova pravica po pravu EU, subsidiarna zaščita pa je iztožljiva pravica (če prosilec izpolnjuje določene pogoje) na ravni sekundarnega prava EU s podlago v primarnem pravu EU.

Ključno vprašanje za rešitev tega spora je, ali dejanja preganjanja, ki so jih zatrjevali tožniki, ob upoštevanju poročil o stanju v izvorni državi dosegajo takšno raven oziroma intenzivnost, da to ustreza opredelitvi preganjanja po določbah ZMZ. Zgolj subjektivni strah pred diskriminacijo oziroma preganjanjem ni dovolj, ampak mora biti ta strah v zadostni meri objektivno utemeljen, pri čemer je pomembno tudi, kako državni organi reagirajo na primere neenakega obravnavanja, diskriminacije, maltretiranja ali fizičnih napadov na določeno narodnostno skupino.