TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I/2, točki II in točki III razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točka I/1 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodna praksa dopušča civilno delitev skupnega premoženja v pravdi, če so podane posebne okoliščine (na primer: soglasje nasprotne stranke, če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu, kadar je otežen postopek za ugotavljanje deleža zakonca na nepremičnini, ob nedovoljenem razpolaganju enega zakonca s skupnim premoženjem).

Sodišče je pravilno upoštevalo obogatitveno načelo oziroma materialnopravno izhodišče, da skupno premoženje predstavlja tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z vlaganji v času trajanja izvenzakonske skupnosti in po katerem je treba ugotoviti povečanje vrednosti nepremičnine glede na stanje pred vlaganji.

Ugotovitev o obstoju (obsegu) skupnega premoženja in deležev na njem je predhodno vprašanje o utemeljenosti denarnega zahtevka. Tožeča stranka ga je v tem delu postavila kot vmesni ugotovitveni zahtevek, za kar pravnega interesa ni treba posebej izkazovati. Če tožena stranka umakne primarni (dajatveni ali oblikovalni) tožbeni zahtevek ali če sodišče tožbo glede tega zahtevka zavrže, je treba preostali - ugotovitveni zahtevek - obravnavati kot samostojno ugotovitveno tožbo in oceniti obstoj pravnega interesa.

Zavrnitev dajatvenega zahtevka ne pomeni avtomatično, da je neutemeljen tudi zahtevek ugotovitvene tožbe. Sodišče mora v tem primeru presoditi, ali lahko vmesni ugotovitveni zahtevek ostane v veljavi kot zahtevek samostojne ugotovitvene tožbe.