TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora tožniku plačati stroške odgovora na revizijo v znesku 855,80 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo do plačila.

Sodišče ugotavlja, da tudi v individualnem delovnem sporu glede na določbe 19. člena ZDSS-1 veljajo določbe 7. in 212. člena ZPP, da mora vsaka stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek oziroma zahtevku nasprotuje. Pri tem 214. člen ZPP določa, da se zatrjevana dejstva, ki jih druga stranka ne zanika, štejejo za priznana, razen če sodišče misli, da jih je stranka priznala (ni zanikala) z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP ne more razpolagati.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno ni odločilo za izvedbo dokazov po uradni dolžnosti v smislu 34. člena ZDSS-1, saj je tudi taka izvedba dokazov v individualnem delovnem sporu vezana na okvir spornih navedb strank oziroma lahko služi le za dokazovanje teh navedb in kontrolo priznanja dejstev s strani nasprotne stranke z namenom prepovedanih razpolaganj s tožbenim zahtevkom v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP.

Ob dejstvu, da je imel tožnik pri toženi stranki za določen čas sklenjeno pogodbo o zaposlitvi brez prekinitve za več kot dve leti , bi bila njegova pogodba o zaposlitvi zakonito sklenjena, če bi bila dejansko sklenjena za delo na projektu, katerega trajanje bi bilo že v naprej predvideno le do 31. 3. 2011 ali bi bil projekt takrat dejansko zaključen.