TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi tako, da se v odločbi o krivdi opis dejanja od 29. vrstice dalje spremeni in namesto

„si je D. K. pridobil skupno 7.200,00 EUR protipravne premoženjske koristi, od tega 6.000,00 EUR izhaja iz posojilne pogodbe z dne 1. 1. 2013, 1.200,00 EUR pa iz naslova plačanih obrokov po 400,00 EUR v času od oktobra 2012 do decembra 2012“, poslej glasi:

„ si je D. K. že pridobil 1.200,00 EUR protipravne premoženjske koristi iz naslova plačanih obrokov po 400,00 EUR v času od oktobra 2012 do decembra 2012, skušal pa pridobiti še 6.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi, kot to izhaja iz posojilne pogodbe z dne 1. 1. 2013“;

sicer pa se v ostalem delu pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem dostavku 213. člena KZ-1 stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja. Sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožnikom ugotavlja, da osporavani opis obtožencu očitanega dejanja vsebuje neoporečno konkretizacijo abstraktnega zakonskega opisa predmetnega kaznivega dejanja izsiljevanja. Opisano je, da je obtoženi ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, saj je potem, ko mu je oškodovanec 20. 9. 2012, z izročitvijo 2.600,00 EUR gotovine, povrnil celoten dolg po posojilni pogodbi, od oškodovanca brez vsakršne podlage zahteval še nadaljnja plačila in podpis posojilne pogodbe z datumom 1. 1. 2013, češ da mu dolga še ni poplačal.