TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob odločanju o pritožbah se ob ugoditvi pritožbama zagovornika obtoženega A. A. in prejemnice premoženjske koristi P., d.o.o., Ljubljana ter po uradni dolžnosti za obtožene B. B., C. C. in D. D. in prejemnike premoženjske koristi družbo L., d.o.o., družbo M., d.o.o., družbo N., s.a., F. F. in E. E. izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat.

Obstoj zakonsko določene edicijske dolžnosti sam po sebi ne spreminja privilegija odvetnika oziroma vsaj ne na tak način kot ga ponudi državna tožilka. Varovanje poklicne molčečnosti varuje ustavnopravno zavarovano temeljno človekovo pravico do zasebnosti, edicijsko dolžnost, zatorej prisilno posredovanje sicer zaupnih podatkov, ne glede na voljo odvetnika ali voljo njegove stranke, pa je moč uveljaviti takrat, kadar je razkritje skrivnosti oziroma informacije zasebne narave upravičeno – torej izvršeno zaradi splošne koristi v družbi, upravičenega interesa javnosti ali koristi drugega, če je korist posameznika večja kakor ohranitev skrivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je ZPPDFT oziroma ZPPDFT-1 tisti področni zakon, ki ga je moč navezati na odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Slednje pa ne pomeni, da odvetnik ni privilegirana priča in da s tem v zvezi sploh ni potrebno dajati pravnega pouka. Ko se sodišče nameni zaslišati odvetnika v zvezi z dejstvi, ki jih je izvedel pri opravljanju poklica in če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica, mora odvetniku najprej dati pravilen pravni pouk po 5. točki prvega odstavka 236. člena ZKP. Šele, če bi se pravilno poučen odvetnik temu privilegiju ne odrekel oziroma bi privilegij uveljavljal, pa bi moralo sodišče, če meni, da obstaja edicijska dolžnost, ki utemeljuje odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti, poskrbeti, da se raziščejo vse okoliščine, ki bi utemeljevale odločitev, da mu privilegij odreče. Pri tem zgolj dejstvo, da so stranke v imenu katerih je ustanavljal družbe preko katerih naj bi opravljali posamezne posle pranja denarja, sedaj obtoženi, ne zadostuje. Ugotovitev okoliščin za ustrezno odločitev in poseg v odvetnikov privilegij je presoja konkretnih okoliščin in ne zgolj zakonska določitev edicijske dolžnosti. V konkretnem primeru se ugotovitve o obstoju edicijske dolžnosti tudi relevantno navezujejo na dejstvo, da gre za odvetnika, ki je odvetniško dejavnost v kritičnem času opravljal v Liechtensteinu, po liechtensteinskem pravu, kar pomeni, da edicijska dolžnost po ZPPDFT zanj ne velja, lahko pa da je enakovredna edicijski dolžnosti po liechtensteinskem pravu, kar vse je predmet ustrezne presoje. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi v primeru, da bi sodišče odvetniku odreklo privilegij, pa bi ga moralo v nadaljevanju poučiti po 240. členu ZKP, t.j. tudi o tem, da lahko odreče odgovore na posamezna vprašanja, če bi sebe ali svoje bližnje spravil v kazenski pregon, kamor edicijska dolžnost, tudi glede kaznivega dejanja pranja denarja, ne poseže.