TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tretje tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu III. točke izreka, ki se nanaša na ugotovitev delovnega razmerja tožnika s tretje toženo stranko, in v prvem odstavku IV. točke, V. točki ter VI. točki izreka spremeni tako, da se sodba v tem delu na novo glasi:

"III. Zavrne se tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja tožnika s tretje toženo stranko od 15. 5. 2017 dalje, za opravljanje dela voznika luške mehanizacije za poln delovni čas 40 ur tedensko.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tretja tožena stranka dolžna tožnika v roku 15 dni pozvati nazaj na delo in mu od 15. 5. 2017 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, od tega bruto razlike v plači v višini:

- za maj 2017 v višini 675,97 EUR in od junija 2017 do decembra 2017 v mesečnem znesku 1.078,50 EUR,

- za leto 2018 mesečno razliko v višini 2.184,61 EUR,

- za leto 2019 mesečno razliko v višini 1.672,64 EUR,

od bruto razlik obračunati in za tožnika vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov od vsakega 15.dne v mesecu za pretekli mesec.

V. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tretja tožena stranka dolžna tožniku od 1. 1. 2020 pa do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel pri tretji toženi stranki, če bi delal, med temi tudi plačo, zmanjšano za prejete plače pri drugem delodajalcu, oziroma nadomestilo plače za brezposelnost, v roku 15 dni.

VI. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tretja tožena stranka dolžna tožniku iz naslova razlike regresa za letni dopust za leto 2017 od zneska 297,10 EUR, za leto 2018 od zneska 357,21 EUR in za leto 2019 od zneska 470,06 EUR obračunati akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneska za leto 2017 tečejo od 24. 3. 2017, za leto 2018 tečejo od 1. 7. 2018 in za leto 2019 tečejo od 22. 6. 2019 dalje, vse do plačila, vse v roku 15 dni."

II. V ostalem se pritožba tretje tožene stranke zavrže, pritožba tožnika pa v celoti zavrne ter se potrdita nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki (posledično pa tudi zahtevek za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki) že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik, ki je imel sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo in torej ni obstajalo le formalno, kot je trdil), ne more za isto obdobje doseči priznanje delovnega razmerja pri tretji toženki.

Tretja toženka pa tudi sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prva toženka je bila tista, ki je tožniku izplačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Pošiljala ga je na zdravniške preglede, organizirala preizkuse varstva pri delu, mu odobravala letni dopust, zagotavljala mu je osnovno delovno opremo. Tožnik je bil na delo k tretji toženki napoten s strani prve toženke. Naročilo tretje toženke prvi toženki se je nanašalo (zgolj) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tretja toženka pa je imela sicer pravico izvajati določen nadzor in podajati navodila za delo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, ki jo je sklenila s prvo toženko. Način poslovnega sodelovanja prve in tretje toženke po vsebini dejansko predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca - prve toženke uporabniku - tretji toženki (59. do 63. člen ZDR-1; sklep VS RS VIII SM 2/2021).