TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Neutemeljeni so pritožbeni ugovori glede neobrazloženosti izpodbijane odločbe, saj je dovolj izčrpna in jo je mogoče preizkusiti. Vsebuje tožnikove navedbe, ki so del dejanskega stanja, na katerega je oprta odločitev, povzetek informacij o državi izvora, ki jih je predložil tožnik, navedbo materialnih določb ZMZ, ki so podlaga za odločitev, iz obrazložitve pa izhaja tudi dokazna ocena tožnikovih izjav.

Tožena stranka je povzela konkretne okoliščine, o katerih je izpovedal tožnik, na podlagi katerih je zaključila, da jih ni mogoče šteti za trajnejše in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja. Pravilno je pojasnila svojo odločitev, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj mu glede na ugotovljeno dejansko stanje v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZMZ in izvorna država kot subjekt zaščite glede na informacije o izvorni državi nudi zaščito, tožnik pa ima dostop do te zaščite.

Groženj in nadlegovanja Salafistov, ki jih zatrjuje, in s tem povezanega domnevnega strahu pred vrnitvijo, ni mogoče uvrstiti pod resno škodo, ker Salafisti kot nedržavni subjekti ne morejo biti subjekti preganjanja, saj je izvorna država sposobna in nudi zaščito, kar je razvidno tudi iz informacij o izvorni državi.

ZMZ določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo in pri odločanju je pomembna tudi stopnja natančnosti oziroma podrobnosti opisa, ki ga poda prosilec. Prosilec, ki navaja veliko podrobnosti v svoji izpovedbi, je bolj verodostojen od tistega, ki opisuje dogodke pavšalno, kar je tudi ena od ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi v zvezi z tožnikovi izjavami.