TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2753/2018/5 (1312-19) z dne 9. 1. 2019 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora toženka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožnik je na glavni obravnavi dovolj logično in prepričljivo pojasnil, kako se je znašel v Sloveniji (s skupino prebežnikov pod vodstvom tihotapca so v 24 urah prečkali Slovenijo, v gozdu, kjer uradnih oseb ni srečal, italijanski policisti, ki so ga ujeli, pa so ga vrnili v Slovenijo), kakor tudi, zakaj na Hrvaškem ni podal prošnje za azil. Da so bile razmere v tistem obdobju na Hrvaškem v zvezi z migranti kaotične, hrvaški policisti pa so nad migranti tudi izvajali nasilje, je razvidno tudi iz člankov, ki jih je predložil tožnik o vračanju migrantov iz Hrvaške v BIH.

Sicer drži (kar med strankama niti ni sporno), da za mednarodno zaščito ni zaprosil že na Hrvaškem in ob prvem prečkanju Slovenije, kar bi ob smiselni uporabi 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 sicer lahko utemeljevalo njegovo znatno begosumnost, vendar je tudi za tako ravnanje navedel prepričljive in smiselne razloge.

Na tožnikovo znatno begosumnost pa po presoji sodišča ne kaže niti njegovo prehajanje mej na nedovoljen način niti dejstvo, da v RS nima možnosti bivanja. Poleg tega, da je tak način prehajanja meja za begunce tipičen in neizogiben, saj meje legalno niti ne bi mogli prestopiti, iz istega razloga pa logično kot begunci v RS tudi nimajo možnosti bivanja, sodišče pripominja še, da je po 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 nedovoljen vstop v državo, kakor tudi tožnikova nemožnost bivanja v RS, zgolj milejša oblika okoliščine, ki lahko kaže na begosumnost, ki lahko le pogojno, skupaj z drugimi okoliščinami, vodi do sklepanja o begosumnosti, posebej znatni.

Po tretjem odstavku 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi z določbo četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je treba v primeru, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec navedene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel v ZMZ-1. Izdaja ureditvene začasne odredbe je zato v tej zadevi nujna že zaradi prenosa navedene določbe v slovenski pravni red, pri čemer sodišče dodaja, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, hkrati pa določa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III). Ker je Upravno sodišče ugotovilo, da je pridržanje nezakonito, je torej treba tožnika nemudoma izpustiti.

Izdaja ureditvene začasne odredbe je v tej zadevi potrebna tudi zato, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pomeni težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi.