TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV ni treba ugotavljati, ali je naslovnik računa vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo omenjenega izdajatelja računa in drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Ugotavljanje vedenja prejemnika računa oz. njegove nezadostne skrbnosti v odnosu do poslovanja izdajatelja računa, bi bilo potrebno le, če bi bilo ugotovljeno, da je dobavo oz. storitev opravil drug davčni zavezanec v kolikor do nje dejansko pride. Pri tem niti ni nujno, da jo vedno opravi prav izdajatelj računa sam oz. da poslovanje med dvema davčnima zavezancema ni bilo zgolj navidezno.

V zvezi z davkom od dohodka pravnih oseb za leti 2006 in 2007 sodišče ob ugotovitvi, da spornih računov, ki so bili v omenjenih letih izločeni kot odhodki, ne spremlja izvirna dokumentacija oz. priloge, ki bi dokazovale resničnost in upravičenost nastanka poslovnega dogodka, sodišče ugotavlja, enako kot davčna organa, da ne izpolnjujejo verodostojnosti listine ob upoštevanju določil SRS, saj na podlagi navideznih listin ni bilo mogoče jasno in nedvoumno spoznati narave oz. resničnosti odhodkov. Za davčno priznanje odhodka na podlagi 29. člena ZDDPO-2 ne zadostuje ugotovitev, da je do odhodka dejansko prišlo, ter da je storitev opravljena. Nujna je tudi ugotovitev, da je bil odhodek, ki je nastal davčnemu zavezancu, potreben za pridobitev obdavčljivih prihodkov. Davčni zavezanec, ki želi doseči davčno priznanje odhodka, mora tako dokazati, da je ta potreben za pridobivanje odhodka.