TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožbi se delno ugodi, tako da se 2. točka izreka izpodbijane odločbe odpravi in se v tem delu zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

 

Le na kakršen koli način prizadeto zdravstveno stanje prosilca za azil ni zadostna podlaga za podelitev subsidiarne zaščite po ZAzil, saj mora nehumano ravnanje dosegati določeno stopnjo intenzivnosti (resnosti), da pride v okvir določila 3. člena MKVČP, 18. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Določilo 1. odstavka 3. člena MKOP je programske narave, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi sodišče lahko presodilo, da je odstranitev dveh mladoletnih tožnikov (skupaj z ostalimi člani družine) iz Slovenije in njihova napotitev v BiH "nehumano ravnanje" v smislu točke b. 8 alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil (v zvezi z določilom 2(e) in 15. in 18. člena Direktive št. 2004/83/EC) oziroma v smislu 3. člena MKVČP, če bi slabo zdravstveno stanje mladoletnih tožnikov, nujnost in zahtevnost procesa zdravljenja v Sloveniji, in možnosti za ustrezno nadaljevanje zdravljenja v izvorni državi izkazovale okoliščine, ki bi bile zadosti primerljive z dejanskimi okoliščinami iz citiranih primerov Salkić in drugi proti Švedski, Hukić proti Švedski, Rrustemaj in ostali proti Švedski. Odločitev o tem, ali je izvedensko mnenje v konkretnem sodnem postopku potrebno ali ne, je stvar argumentirane ocene sodišča na podlagi vseh razpoložljivih dejstev, ki so sodišču znana. Pri tem pa mora sodišče zlasti v azilnih zadevah paziti tudi, da dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke ne pomeni zlorabe procesnih pravic v smislu izkoriščanja procesnih možnosti zgolj zaradi zavlačevanja in oteževanja postopka, glede na to, da je v azilnih postopkih realno pričakovati, da je velika večina zavrnjenih prosilcev za azil v osebni (čustveni) stiski zaradi obveznosti zapustitve Slovenije po pravnomočno končanem azilnem postopku. Akt odstranitve prosilca za azil iz države lahko pomeni poseg v pravico zasebnosti pod pogojem, da je na podlagi specifičnih dejanskih okoliščin primera možno prosilcem za azil priznati, da so si v Sloveniji ustvarili zasebnost v smislu "doma" in zaznavne socialne integracije v slovensko družbo, četudi v Sloveniji ne bivajo na drugi pravni podlagi, kot na podlagi dejstva, da so prosilci za azil. Če je država bivanje tožnikov tolerirala več let, ko so trajali postopki za izdajo raznih upravnih dovoljenj, in če je azilni postopek brez krivde tožnikov trajal od 23. 12. 2004, pri čemer tožnikom glede na sodbo Upravnega sodišča v zadevi U ... in Vrhovnega sodišča v zadevi I Up ... ni mogoče očitati, da niso imeli utemeljenih pričakovanj za morebitno dodelitev subsidiarne zaščite, v tem obdobju pa so si ustvarili v Sloveniji dom v smislu varstva njihove zasebnosti, potem je ukrep, da morajo nemudoma zapustiti Slovenijo nesorazmeren oziroma ni nujen in je zato v nasprotju z določilom 8. člena MKVČP in 35. členom Ustave v zvezi z določilom drugega stavka 3. odstavka 34. člena ZAzil.