TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se tožba v tem obsegu zavrže.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa. Tožnica ni izkazala, da je izpolnila pogoje za vložitev tožbe zaradi molka organa. Sodišče prve stopnje pogojev za molk organa po določbi četrtega odstavka 222. člena v zvezi z določbo 255. člena ZUP, niti pogojev po drugem odstavku 72. člena ZDSS-1, ni ugotavljalo.

Toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo tožnici, bi moralo biti ravnanje njegovih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, to je delavcev tožene stranke, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka, kar je poudarilo tudi že sodišče prve stopnje, nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.