TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba zoper sklep Centra za socialno delo Kamnik, št. 1224-403/2010 z dne 19. 11. 2010 se zavrne.

II. Tožba zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 12003-30/210-4 z dne 14. 1. 2011 se zavrže.

III. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Z vidika vprašanja pristojnosti ni odločilno to, da je izpodbijani akt izdal javno-pravni subjekt, kajti tudi po ZDSS-1 je socialno sodišče pristojno za sodno varstvo zoper upravne akte in dejanja državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Odločilno je, da je zakonodajalec v 7. členu taksativno določil, za katere socialne spore je pristojno socialno sodišče in pod 1. odstavkom točke 5b je določeno, da je socialno sodišče pristojno za odločanje „v socialnem sporu o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus.“ Tožničina zahtevka v ta okvir očitno ne spadata.

Tožnica se sicer tehtno sklicuje na določila ZZZDR glede njene odgovornosti za skrb otroka in otrokove koristi in na Konvencijo ZN o otrokovih pravicah, ki vzpostavlja mednarodno-pravni princip, da morajo biti v vseh postopkih v zvezi z otroki otrokove koristi glavno vodilo. Ta pravna zveza bi morda bila mogoča, vendar pa zakonodajalec te neposredne pravne zveze med otrokovo koristjo, da se na čim bolj učinkovit način izplačujejo preživnine otrokom in postopki odločanja o denarni socialni pomoči osebi, ki je dolžna plačevati preživnino, ni vzpostavil. Samo dejanska povezava, da bi morebiti prizadeti starš, ki skrbi za otroka, prispeval h kakovosti dokaznega postopka v zadevah odločanja o denarni socialni pomoči osebe, ki ne izpolnjuje zakonske obveznosti po plačevanju preživnine, pa ni dovolj za ugotovitev neposredne pravne koristi v smislu 1. in 2. odstavek 43. člena in 2. odstavka 82. člena ZUP.

Tožnica je v začetnem delu tožbe, v vsebinskem delu utemeljevanja tožbe in v tožbenem predlogu izrecno navedla, da izpodbija ne samo prvostopenjski sklep, ampak tudi drugostopenjsko odločbo. Upravno-sodna praksa je od uveljavitve ZUS-1 naprej razvila in uveljavila stališče, da zaradi določb 17. člena ZUS-1 v povezavi z 2. členom ZUS-1 stranka v upravnem sporu lahko uspešno izpodbija samo prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o konkretni pravici, pravni koristi, obveznosti ali pravnem položaju stranke, ne pa tudi drugostopenjski akt, če je drugostopenjski organ zgolj zavrnil pritožbo zoper prvostopenjski akt.