Resolucija o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije...

2295. Resolucija o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije 2050 (ReSPR50)

Na podlagi 73. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št.199/21 in 18/23 – ZDU-1O) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 105/21 – odl. US, 111/21 in 58/23) je Državni zbor na seji 28. junija 2023 sprejel

R E S O L U C I J O
o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije 2050 (ReSPR50)

UVOD

(1)

Strategija prostorskega razvoja Slovenije 2050 (v nadaljnjem besedilu: strategija) je temeljni strateški prostorski akt Republike Slovenije, ki na podlagi Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 199/21 in 18/23 – ZDU-1O; v nadaljnjem besedilu: zakon) in v povezavi s Strategijo razvoja Slovenije 2030 ter drugimi državnimi razvojnimi akti in razvojnimi cilji EU določa dolgoročne strateške cilje države in usmeritve razvoja dejavnosti v prostoru. Strategija vsebuje vizijo prostorskega razvoja države, dolgoročne cilje in koncept prostorskega razvoja s prednostnimi nalogami ter usmeritve za doseganje ciljev. Temeljne usmeritve so pripravljene za dolgoročno obdobje do leta 2050, za izvajanje ciljev strategije v srednjeročnem obdobju pa bo pripravljen načrt, v katerem se opredelijo prednostne naloge in odgovorni organi za posamezna območja in dejavnosti.

(2)

Strategija podpira razvojno paradigmo prostorske kohezije, s katero se zagotavlja uravnotežen, skladen in trajnosten razvoj vseh območij v državi z upoštevanjem in rabo njihovih endogenih prostorskih potencialov (virov). Prostorska kohezija povezuje tri razsežnosti prostora: fizično, gospodarsko in socialno-kulturno. Uveljavlja prostorski pristop na vseh ravneh načrtovanja. Poudarja potrebo po sodelovanju deležnikov in državljanov ter njihovo aktivno vključevanje v participativnem procesu urejanja prostora z namenom krepitve prostorske učinkovitosti, kakovosti prostora in prostorske identitete.

(3)

Za izvajanje strategije je opredeljen širok nabor prostorskih instrumentov (akcijski programi, regionalni prostorski plani) in drugih instrumentov za medsektorsko povezovanje in upravljanje prostora. Uspešnost doseganja ciljev strategije ter izvajanja aktivnosti in ukrepov se bo redno spremljala s sistemom spremljanja stanja z določenimi ciljnimi kazalniki in kazalniki stanja. To bo podlaga za oblikovanje predlogov spreminjanja in dopolnitve strategije.

PARTICIPATIVEN IN INFORMIRAN PRISTOP

(1)

Priprava strategije je tekla kot posvetovalni proces in odprt dialog, v katerem je sodelovalo okrog 850 deležnikov z vseh ravni načrtovanja in upravljanja s prostorom, nevladne organizacije in splošna javnost. Temeljni cilj sprotnega usklajevanja Strategije z deležniki in javnostjo je doseganje večje stopnje soglasja o temeljnih vsebinah dokumenta in s tem soodgovornosti za njeno kasnejše izvajanje.

(2)

V letih od 2014 do konca leta 2019 je bilo pripravljeno 26 različnih strokovnih podlag, organizirano sedem javnih posvetov za širok krog deležnikov, deset delavnic za poglobljeno obravnavo v okviru ožjih skupin deležnikov in 25 usklajevalnih sestankov z resorji.

(3)

Vzporedno s pripravo strategije je bilo izvedeno strateško vrednotenje dokumenta in postopek celovite presoje vplivov na okolje, katerega sestavni del je tudi izvedba presoje sprejemljivosti izvedbe planov in posegov v naravo in varovana območja. Okoljsko poročilo za osnutek strategije je bilo zaključeno v decembru 2019.

(4)

Javna razprava o osnutku strategije in o okoljskem poročilu za osnutek strategije z dodatkom presoje vplivov za varovana območja je trajala od 15. januarja 2020 do vključno 27. marca 2020. V tem času je bilo organiziranih šest javnih posvetov v različnih delih Slovenije, na katerih je sodelovalo 273 udeležencev, predstavnikov lokalnih skupnosti, ministrstev, strokovnih ustanov in organizacij, gospodarstva, nevladnih organizacij in splošna javnost. Organizirani sta bili tudi posebni predstavitvi za ministrstva in javne službe ter za združenja občin in regionalnih razvojnih agencij.

(5)

V javni razpravi je bilo podanih 1689 pripomb, predlogov, kritik in pohval, razmišljanj ter konkretnih prispevkov za izboljšanje besedila, ki jih je 106 organizacij, ustanov in zainteresiranih posameznikov naslovilo na različna vsebinska poglavja dokumenta.

(6)

Pripombe so bile podane na vsa poglavja strategije (pojmovnik, izhodišča, cilji, vizija, koncept, usmeritve za regionalni in lokalno raven ter za sektorske politike, spremljanje stanja) ter na okoljsko poročilo in dodatek za varovana območja. Podane pripombe so bile upoštevane v pripravi predloga strategije.

(7)

Okoljsko poročilo z dodatkom na varovana območja je bilo zaključeno v aprilu 2022, ko je bila pridobljena tudi odločba pristojnega ministrstva o sprejemljivosti vplivov izvedbe strategije na okolje.

POMEN IN UPORABA IZRAZOV

(1)

V strategiji so uporabljeni izrazi s področja urejanja prostora, kot jih določa zakon. Navedeni so tudi izrazi, ki v zakonu niso opredeljeni, a so ključnega pomena za prostorsko politiko in izvajanje strategije.

(2)

Čezmejno urbano območje je funkcionalno povezano gravitacijsko območje dveh ali več mest na ozemlju Republike Slovenije in mest v sosednjih državah.

(3)

Funkcionalno urbano območje je funkcionalno povezano območje središča in njegovega gravitacijskega območja, pri čemer središče prebivalcem bližnjega in daljnega zaledja zagotavlja dostop do dobrin ter storitev splošnega in splošnega gospodarskega pomena. Funkcionalna urbana območja se lahko medsebojno prekrivajo, ne pokrivajo pa homogeno celotnega območja Slovenija. Funkcionalno urbano območje se določi kot skupek osnovnih prostorskih enot, iz katerih se dnevno vozi na delo v središče določen odstotek delovno aktivnega prebivalstva (po metodologiji OECD in EUROSTAT je ta delež 15-odstoten). Funkcionalno urbano območje uporabljamo kot instrument spremljanja prostorskih trendov v sistemu spremljanja stanja.

(4)

Intermodalni prevoz je prevoz tovora z uporabo dveh ali več prevoznih načinov.

(5)

Izjemna krajina je naravna ali kulturna krajina, ki izkazuje visoko prizoriščno vrednost kot odraz ene ali več edinstvenih oziroma neponovljivih lastnosti: svojevrstne zgradbe, edinstvene rabe tal, posebnega naselbinskega vzorca ali izjemnih naravnih prvin in je kot taka prepoznavna na ravni Slovenije.

(6)

Javna površina je praviloma odprta prostorska ureditev, namenjena splošni rabi, naravna ali ustvarjena z gradbenimi ali drugimi posegi v prostor, kot so cesta, ulica, pasaža, trg, tržnica, atrij, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, otroško igrišče, športno igrišče ter druga površina za rekreacijo in prosti čas; javna površina je grajena ali zelena; javna površina je lahko v lasti države, občine ali v zasebni lasti.

(7)

Krajina je območje, kot ga zaznavajo ljudje ter ima prepoznavne naravne, kulturne ali poselitvene značilnosti, ki so rezultat delovanja in medsebojnega vplivanja narave in človeka.

(8)

Ločitveni zeleni pas med naselji je pas zemljišč, na katerih se ohranja kmetijska, gozdna ali vodna raba prostora. Z njim preprečujemo zraščanje naselij, zagotavljamo ekološko povezanost habitatov prostoživečih živalskih vrst, kakovostno in zdravo življenjsko okolje ter druge ekosistemske storitve. Ločitveni zeleni pas je del zelenega sistema regije oziroma zelenega sistema naselja.

(9)

Mešana raba prostora je urbanistični ukrep umeščanja različnih komplementarnih dejavnosti znotraj zaključene prostorske enote – stanovanjskih, poslovnih, storitvenih, javnih (na primer izobraževalnih ali socialnih) in drugih (na primer čistilnica ali lekarna) dejavnosti. Tako dosegamo boljšo funkcionalno povezanost med lokacijo bivanja, dela in pogostimi vsakodnevnimi storitvami. S tem se zagotavlja vitalnost in privlačnost prostorske enote, krepi lokalno gospodarstvo, izboljšuje pogoje za trajnostno mobilnost, zmanjšuje potrebe po dnevnih delovnih migracijah in krepi družbeno povezanost.

(10)

Naselje je območje obstoječega naselja, ki obsega zemljišča, pozidana s stanovanjskimi in drugimi stavbami ter gradbeno-inženirskimi objekti in pripadajočimi površinami, potrebnimi za njihovo uporabo, ter javne površine; naselje tvori skupina najmanj desetih stanovanjskih stavb; naselja se med seboj razlikujejo po funkciji in vlogi v omrežju naselij ter velikosti, urbanistični ureditvi in arhitekturi; naselja se razvrščajo na mesta, druga urbana naselja in druga naselja.

(11)

Neto letna rast površin pozidanih zemljišč (angl. net land take) je povečanje površine pozidanih zemljišč v enem letu, ki se določi po enačbi: neto rast površin pozidanih zemljišč = površina pozidanih zemljišč v letu n – površina pozidanih zemljišč v letu n-1. Za površine pozidanih zemljišč se štejejo območja na zemeljski površini, ki obsegajo: gradbene parcele stavb in gradbenih inženirskih objektov s pripadajočimi zemljišči.

(12)

Območja prestrukturiranja so območja, ki se zaradi spremenjenih gospodarskih razmer in opuščanja obstoječih gospodarskih dejavnosti soočajo z negativnimi gospodarskimi, socialnimi ali okoljskimi posledicami ter razvrednotenjem.

(13)

Participativno prostorsko načrtovanje je proces sodelovanja med pripravljavci prostorskih aktov in deležniki na območju, ki ga prostorski akt obravnava. Zajema medsebojno obveščanje, prepoznavanje problematike, vključevanje lokalnega znanja v prostorske rešitve in ukrepe ter krepitev kompetenc za sodelovanje pri načrtovanju prostorskega razvoja.

(14)

Prostorska identiteta je zavedanje o vrednotah prostora. Oblikujejo jo prepoznavne naravne, krajinske in grajene strukture, ki so rezultat medsebojnega delovanja geografskih, kulturnozgodovinskih, družbenih, gospodarskih in drugih dejavnikov razvoja. Pri načrtovanju prostorskega razvoja jih upoštevamo kot danost za ohranjanje kakovostnih struktur in za novo, kakovostno oblikovanje in urejanje prostora.

(15)

Prostorska (teritorialna) kohezijaje prostorskorazvojna paradigma, s katero zagotavljamo uravnoteženi in trajnostni razvoj območij z upoštevanjem tam prisotnih danosti. Paradigma sloni na krepitvi prostorske učinkovitosti (s poudarkom na učinkoviti rabi virov, izboljšanju povezanosti in gospodarske konkurenčnosti območij), na kakovosti prostora (s poudarkom na kakovosti bivalnega in naravnega okolja in dostopnosti storitev) ter na prostorski identiteti (s poudarkom na krepitvi in uporabi lokalnega znanja, pripadnosti in vizije skupnosti).

(16)

Podeželje je skupna oznaka za območja s podobnimi naravnimi, gospodarskimi in družbenimi značilnostmi, prepoznavno prostorsko identiteto in viri. Za podeželje so značilna manjša naselja in manjša gostota poselitve. V krajinski sliki prevladujeta kmetijska in gozdna raba prostora.

(17)

Podeželsko naseljeje naselje, ki ima več kot 500 in manj kot 2.000 prebivalcev in je delež kmetijskih gospodarstev večji od 7 % naseljenih stanovanj v naselju. Za podeželska naselja sta značilna manjša gostota prebivalstva in prevladujoči delež kmetijske in gozdne rabe prostora. Delež prebivalcev, ki se ukvarjajo s kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo, je večji kot v urbanih naseljih, ni pa nujno prevladujoč.

(18)

Policentrični urbani sistemje hierarhično členjeno omrežje naselij z njihovimi gravitacijskimi območji, ki imajo podoben funkcionalni pomen in velikost in med katerimi je vzpostavljena delitev storitev splošnega in splošnega gospodarskega pomena.

(19)

Prekritost tal (angl. soil sealing) pomeni prekritje tal z neprepustno plastjo. Tla so v tem primeru omejena na svojo nosilno funkcijo in zaradi prekritosti z antropogenimi elementi izgubijo svoje naravne funkcije. Za v celoti prekrite štejemo površine, na katerih so zgrajene stavbe ali ki so urejene kot utrjene zunanje površine (na primer poti, parkirišča, dovozi ali proizvodna zemljišča) in niso ohranjene v naravnem stanju.

(20)

Prepoznavnost prostora je značilnost prostora, ki jo oblikujejo kakovostne grajene in krajinske prvine ter strukture. Prepoznavnost prostora je lahko opredeljena kot edinstvena oziroma neponovljiva lastnost (izjemna krajina) na ravni Slovenije ali kot značilna struktura oziroma vzorec na regionalni ali lokalni ravni.

(21)

Prostorski potencial je zmožnost nekega prostora za razvoj glede na njegove razpoložljive okoljske, gospodarske, antropogene, družbene, človeške, kulturne ali institucionalne vire.

(22)

Prostorska odpornost (angl. territorial resilience) je prilagoditev prostora na pričakovane ali nepričakovane okoljske, družbene, gospodarske in druge spremembe, ki jih prepoznavajo in učinkovito obravnavajo pristojne upravne službe v postopkih urejanja prostora.

(23)

Razvrednoteno območje je območje, ki mu je zaradi neprimerne ali opuščene rabe znižana gospodarska, socialna, okoljska ali vizualna vrednost ali vrednost po merilih varstva kulturne dediščine in je potrebno prenove; razvrednoteno območje lahko po fizičnih, funkcionalnih, okoljskih, socialnih merilih ter merilih varstva kulturne dediščine izkazuje različne vrste in stopnje razvrednotenja.

(24)

Skoraj ničenergijska stavba je stavba z zelo visoko energijsko učinkovitostjo oziroma zelo majhno količino potrebne energije za delovanje, pri čemer je potrebna energija v zelo veliki meri proizvedena iz obnovljivih virov, vključno z energijo iz obnovljivih virov, proizvedeno na kraju samem ali v bližini.

(25)

Somestje je skupina medsebojno povezanih mest in/ali drugih naselij, v katerih se dejavnosti razporejajo po načelu dopolnjevanja funkcij. Z medsebojnim povezovanjem in razmeščanjem funkcij naselja krepijo svoje vloge v urbanem sistemu.

(26)

Stopalni kamni so krajinski elementi, ki poleg linijskih elementov (koridorjev) omogočajo ekološko povezljivost. To so lahko npr. zaplate gozda, posamezna drevesa, grmovne ali drevesne živice, mokrišča in vodna telesa z obvodno vegetacijo, na prednostih območjih kmetijstva pa tudi kmetijska zemljišča v manj intenzivni rabi.

(27)

Središče je urbano naselje, v katerem so delovna mesta, storitve splošnega pomena, stanovanja in druge storitve (na primer trgovina) ter druge dejavnosti (na primer kulturne ustanove), ki oskrbujejo prebivalce v naselju in na njegovem vplivnem oziroma gravitacijskem območju. Razsežnost teh območij je odvisna od velikosti in razvitosti središča ter njegove vloge v policentričnem urbanem sistemu.

(28)

Storitve splošnega in splošnega gospodarskega pomena so storitve v splošnem interesu in se zanje uporabljajo posebne obveznosti javne službe. Lahko jih zagotovi javni (država, lokalna samouprava) ali zasebni sektor. Primeri takšnih storitev so izobraževanje, vzgoja, šport in rekreacija, socialno varstvo, kultura, zdravstveno varstvo, javni prevoz, poštne in bančne storitve. Prostorske ureditve za izvajanje storitev splošnega in splošnega gospodarskega pomena se načrtujejo kot družbena infrastruktura. Dostopnost, bližina, dosegljivost in kakovost teh storitev so pomembne za doseganje višje kakovosti življenja prebivalcev in v podporo gospodarskemu razvoju.

(29)

Širše mestno območje je funkcionalno povezano gravitacijsko območje enega ali več središč, znotraj katerega potekajo vsakodnevne selitve prebivalstva (na primer zaradi dela ali oskrbnih dejavnosti), kar povzroča obsežne prometne tokove. Širše mestno območje vključuje najmanj eno središče prve ali druge ravni ali več medsebojno dopolnjujočih se središč tretje ali četrte ravni. V njem prebiva vsaj 50.000 prebivalcev in razpolaga s številom delovnih mest, ki je večje od 25.000. Širša mestna območja obsegajo območja do 35 km oddaljenosti od središča prve ravni ali 25 km od središča druge ali tretje ravni. Takšno območje lahko sega na ozemlje več lokalnih skupnosti, ki obkrožajo občino s središčem ustrezne ravni. Širša mestna območja so jedrni deli funkcionalnih urbanih območij, znotraj njih lahko delujejo oblikovana somestja v podporo funkcijskim povezavam med središči.

(30)

Trajnostna mobilnost je premikanje na trajnostni način, kar vključuje hojo, kolesarjenje, uporabo javnega prevoza in druge oblike mobilnosti (na primer souporaba avtomobila ali deljenje prevoza), ki manj obremenjujejo okolje in s katerimi se zagotavlja učinkovita in enakopravna prometna dostopnost za vse. Poudarek je na omejevanju osebnega motornega prometa in porabe energije, zmanjševanju ogljičnega odtisa in onesnaževanja ter spodbujanju trajnostnih potovalnih načinov z uporabo obnovljivih virov energije.

(31)

Vas je naselje z manj kot 500 prebivalci in več kot 10 stanovanjskimi stavbami. Delež prebivalcev, ki se ukvarjajo s kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo, je večji kot v urbanih naseljih, ni pa nujno prevladujoč.

(32)

Večmodalnost je možnost uporabe različnih potovalnih načinov ali prevoznih sredstev na posamezni izbrani poti.

(33)

Vozlišče je del urbanega območja, na katerem je prometna infrastruktura vseevropskega prometnega omrežja kot so železniške postaje, letališča in pristanišča, vključno s potniškimi terminali, logistične ploščadi in tovorni terminali, med seboj povezana z različnimi modalnimi vozlišči, vključno s terminali železnica-cesta (angl. Rail-Road Terminal – RRT), in povezana z regionalno in lokalno prometno infrastrukturo.

(34)

Vstopna točka je del ozemlja države na ali v bližini državne meje, kjer se omrežje železniških in cestnih povezav najvišjega reda funkcionalno povezuje s evropskim prometnim omrežjem.

(35)

Urbano naselje je mesto ali drugo urbano naselje. Ima več kot 2.000 prebivalcev, storitve splošnega in splošnega gospodarskega pomena, delovna mesta, stanovanja in vzpostavljen javni prevoz za oskrbo prebivalstva v gravitacijskem območju.

(36)

Urbani razvoj je usmerjanje in načrtovanje razvoja v mestih, drugih urbanih naseljih in na širših mestnih območjih.

(37)

Zelena infrastruktura je strateško zasnovano in upravljano omrežje naravnih in polnaravnih območij ter povezav med njimi. Na kopnem vključuje zelene in vodne krajinske prvine ter zelene površine naselij. Na obalnem območju vključuje morje in dele obale. Z zeleno infrastrukturo zagotavljamo ohranjanje biotske raznovrstnosti in doseganje ciljev na področju ohranjanja narave, povečevanje odpornosti prostora na podnebne spremembe, izboljšanje delovanja ekosistemov, zagotavljanje koristi za prebivalstvo, še posebej z vidika zdravja, varnosti, kakovosti bivanja, ter krepitev prostorske identitete. Z zeleno infrastrukturo zagotavljamo koristi tudi za gospodarstvo, še posebej na področju ohranjanja in obnavljanja naravnih virov. Zelena infrastruktura povezuje urbana in podeželska območja ter morje in obalo z zaledjem. Zelena infrastruktura se na regionalni ravni načrtuje z zelenimi sistemi regij, na lokalni pa z zelenimi sistemi naselij.

(38)

Zeleni sistem je celovito načrtovan sistem varstva in razvoja zelenih površin in drugih naravnih in ustvarjenih struktur v prostoru, ki se med sabo funkcionalno povezujejo in dopolnjujejo. Namenjen je zagotavljanju kakovostnega življenjskega okolja ter uresničevanju socialnih, okoljskih, ekoloških, podnebnih, gospodarskih, kulturnih, strukturnih in oblikovnih funkcij na ravni naselij, regije in države.

1. IZHODIŠČA STRATEGIJE PROSTORSKEGA RAZVOJA SLOVENIJE 2050

1.1 SPLOŠNA IZHODIŠČA STRATEGIJE PROSTORSKEGA RAZVOJA SLOVENIJE 2050

(1)

Nacionalni prostor je osnova za razvoj države. Razvoja ne moremo načrtovati in izvajati brez premislekov o dolgoročnih prostorskih potencialih. Strategija se v tem smislu odziva in odgovarja na družbene, gospodarske in okoljske izzive v državi ter v evropskem in svetovnem okviru. Upošteva in sprejema načela, smernice in priporočila Organizacije združenih narodov, Sveta Evrope in Evropske unije ter gospodarska, družbena, okoljska in podnebna izhodišča, opredeljena v področnih državnih dokumentih in predpisih, ki vplivajo na prostorski razvoj v Sloveniji.

(2)

Strategija izhaja iz splošno sprejetih vrednot in norm, zapisanih v Ustavi Republike Slovenije. Iz nje neposredno povzema temeljna vsebinska izhodišča, da država v skladu z ustavnimi določili skrbi za zdravo življenjsko okolje, zagotavlja pravico do pitne vode, varuje naravno in kulturno dediščino, ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, varuje zemljišča, skrbi za gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih ter za lokalno samoupravo.

(3)

Strategija sledi temeljnim usmeritvam in razvojnim ciljem Strategije razvoja Slovenije 2030 ter jih uresničuje. Razvojna strategija (SRS 2030, Vlada Republike Slovenije, december 2017) je v središče razvojnih prizadevanj postavila cilj »kakovostno življenje za vse«.Razvojni cilji (zdravo in aktivno življenje, dostojno življenje za vse, krepitev nacionalne identitete, gospodarska stabilnost, nizkoogljično krožno gospodarstvo, upravljanje naravnih virov, varna in globalno odgovorna Slovenija) so integralna izhodišča, ki jih podpirajo tudi cilji prostorskega razvoja, opredeljeni v tej strategiji.

(4)

Strategija izhaja iz razvojnih ciljev države in področnih politik. Kot krovni medresorski dokument za usmerjanje prostorskega razvoja države poudarja prostorske potenciale in usmeritve za doseganje največjih možnih prostorskih sinergij z drugimi področnimi razvojnimi cilji na različnih prostorskih ravneh.

(5)

Strategija ponovno postavlja v ospredje celovit pristop na območje. Vloga prostora kot ključnega dejavnika razvoja družbe je bila v Sloveniji prepoznana že v 70-ih letih prejšnjega stoletja, v sistemu družbenega planiranja. Združevanje politik s prostorskimi vplivi in celovita obravnava vseh treh dejavnikov razvoja države – družbenega, gospodarskega in prostorskega, z vključitvijo okoljskih vidikov, sta bila svojevrstna predhodnica načrtovanja trajnostnega razvoja.

(6)

Strategija upošteva Agendo 2030 in zavezo za uravnoteženo povezovanje gospodarske, socialne in okoljske razsežnosti pri uresničevanju 17 svetovnih ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030. Strategija v svojih ciljih in usmeritvah neposredno ali posredno upošteva več svetovnih ciljev trajnostnega razvoja, še posebno na področju razvoja trajnostnih mest in skupnosti (11. cilj).

(7)

Strategija podpira uresničevanje podnebnih ciljev skladno s Pariškim sporazumom o podnebnih spremembah (Paris Agreement, Pariz 2015). Tako je njen sestavni del usmerjanje prostorskega razvoja za optimalno blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje.

(8)

Strategija izhaja iz prepoznane vloge mest v prostorskem razvoju in usmeritvah za urbani razvoj. Te so se na svetovni in evropski ravni uveljavile v zadnjem desetletju, zlasti s sprejetjem Leipziške listine o trajnostnih evropskih mestih ter dogovora iz Amsterdama o Urbani agendi EU. Upoštevaje Novo urbano agendo (Habitat III, Quito 2017) strategija sledi globalni viziji urbanega razvoja za 21. stoletje ter načelom Nove leipziške listine (Leipzig, 2020) o zelenih, pravičnih in uspešnih mestih za zagotavljanje kakovosti življenja v vseh evropskih mestih in njihovem zaledju.

(9)

Strategija vključuje krajino kot sestavni del urejanja prostora. Obravnava njeno varstvo, upravljanje in načrtovanje v skladu z Evropsko konvencijo o krajini (European Landscape Convention, Firence 2000).

(10)

Strategija sprejema in upošteva mednarodne zaveze glede geografskih območij s specifičnimi značilnostmi, izzivi in potenciali. Takšna so gorska območja v skladu z določili konvencije o varstvu Alp in obalno območje z morjem v skladu s konvencijo o varstvu Sredozemskega morja in protokolom o integralnem upravljanju obalnih območij Sredozemlja.

(11)

Strategija izhaja iz temeljnih evropskih dokumentov, Lizbonske pogodbe, ki med temeljnimi cilji EU navaja gospodarsko, socialno in prostorsko kohezijo ter spoštovanje kulturne raznolikosti in skrb za varovanje in razvoj evropske kulturne dediščine. Kot članica EU in del evropskoprostorskih razvojnih procesov upošteva vodilna načela za trajnostni prostorski razvoj evropske celine na ravni Sveta Evrope (Guiding Principles for sustainable spatial development of the European continent, Conference Europeenne des Ministres Responsables de l'Amenagement du Territoire – CEMAT, Hannover, 2000) in načela Evropskih prostorsko razvojnih perspektiv (European Spatial Development Perspectives – ESDP, Potsdam, 1999).

(12)

Strategija upošteva razvojne, prostorske in urbane politike Evropske unije ter izhaja iz prednostnih vsebin EU. Teritorialna agenda 2030 (Leipzig, 2020), ki temelji na dveh temeljnih ciljih, zeleni Evropi in pravični Evropi, s čemer se navezuje na Evropski zeleni dogovor, ter šestih prednostnih nalogah, to so spodbujanje policentričnega in uravnoteženega prostorskega razvoja, funkcionalnega povezovanja za celovit razvoj v regijah, mestih, na podeželju, teritorialno čezmejno povezovanje, krožno gospodarstvo za močno in trajnostno lokalno gospodarstvo, zdravo okolje ter odpornost mest in regij na podnebne spremembe, trajnostna fizična in digitalna povezanost prostora. Nova leipziška listina (Leipzig, 2020) določa skupne evropske usmeritve trajnostnega urbanega razvoja, prepoznava preobrazbeno moč mest, ki jim omogoča, da se odzovejo na sodobne družbene, okoljske in gospodarske izzive v smeri pravičnih, zelenih in produktivnih mest.

(13)

Strategija s cilji, konceptom, usmeritvami in ukrepi prispeva k udejanjanju ciljev Strategije EU za tla do leta 2030 ter drugih strategij EU, pri katerih imata pomembno vlogo trajnostno prostorsko načrtovanje in prostorska usklajenost področnih ukrepov na različnih ravneh, še zlasti na področju doseganja ničelne neto letne rasti površin pozidanih zemljišč do leta 2050.

1.2 ZNAČILNOSTI PROSTORA IN TRENDI V PROSTORSKEM RAZVOJU SLOVENIJE

(1)

Prostorskorazvojni trendi Slovenije v zadnjih desetletjih pomenijo odmik od načrtovanega, učinkovitega, racionalnega in kakovostnega prostorskega razvoja. Razvojni trendi vplivajo na spreminjanje prostorske identitete in siromašijo njene ključne elemente. Še vedno pa, zaradi relativne ohranjenosti kakovosti sestavin okolja ter delov naravnih in kulturnih vrednot, bližine evropskih gospodarskih in kulturnih središč ter infrastrukturne povezanosti z evropskimi prometnimi omrežji, slovenski prostor svojim prebivalcem omogoča relativno visoko kakovost življenja.

(2)

V desetletju po vključitvi Slovenije v EU in sprejetju prve strategije prostorskega razvoja Slovenije (2004) se je zgodilo veliko sprememb, ki so zaznamovale slovenski prostor. Te so posledica ukrepov prostorske in drugih področnih politik ter tudi drugih zunanjih dejavnikov. Poročili o prostorskem razvoju Slovenije (MOP, 2016, UIRS, 2021) podajata temeljne ugotovitve o stanju in trendih v prostoru ter sta spremljajoča dokumenta strategije in strokovni podlagi za oblikovanje drugačnih rešitev.

(3)

Slovenski prostor je izjemno raznolik in pester. Oblikuje ga lega na preseku štirih velikih evropskih naravnogeografskih območij – jadranskega, alpskega, dinarskega in panonskega, prepletanje različnih geomorfoloških in podnebnih značilnosti ter kulturnih vplivov in značilnosti zgodovinskega razvoja.

(4)

Slovenski prostor je prepoznaven po raznoliki kulturni krajini, naselbinski in stavbni in drugi dediščini. V Sloveniji so se zaradi naravnih razmer in načinov gospodarjenja s prostorom v preteklosti, predvsem v alpskih in dinarskih pokrajinah, ohranili raznoliki, obsežni in sklenjeni naravni sistemi. To se izkazuje tudi v velikem deležu zavarovanih (14 %) in varovanih območij (40 %) (MOP, 2019), tudi glede na evropsko merilo. Značilnost slovenskega prostora so mozaično prepletanje gozdnih in kmetijskih površin ter poselitve. To se odraža v krajinski pestrosti, ki je tudi posledica reliefne pestrosti prostora in v preteklosti značilne zemljiškolastninske razdrobljenosti ter načinov kmetijske rabe zemljišč. Z opuščanjem ali intenzifikacijo kmetijske pridelave, zaraščanjem kmetijskih površin in povečevanjem poseljenih območij ter gradnjo infrastrukture se krajinska pestrost zmanjšuje. Največji delež površine države prekriva gozd (62,7 % površine), njivske površine prekrivajo 11 %, travniki in pašniki 17,8 %, umetne oziroma grajene površine 4,3 % površine, vodna zemljišča in mokrišča 1 %, druga pretežno naravna zemljišča pa 3,2 % površine države (LUCAS, 2022, podatki za leto 2018).

(5)

Poselitev v Sloveniji je neenakomerna, značilna je raznovrstnost poselitvenih struktur in veliko število – prek 6.000 predvsem majhnih naselij. Mesta so tudi v evropskem merilu majhna ali srednje velika, le Ljubljana in Maribor imata več kot 50.000 prebivalcev. Za poselitev najprivlačnejša so gosteje poseljena območja v ravninskem, kotlinskem in dolinskem svetu, kjer pa je tudi večina kakovostnih, za intenzivno kmetijsko pridelavo primernih kmetijskih zemljišč. Med gosteje poseljenimi in bolj urbaniziranimi območji so obsežna redkeje poseljena ali sploh neposeljena območja – alpski svet in območja dinarskih planot na Notranjskem in Kočevskem. Po stopnji urbanizacije je Slovenija najmanj urbanizirana država EU. Stopnja urbanizacije v Sloveniji je približno 50-odstotna, medtem ko je povprečna stopnja urbanizacije v EU 72,5-odstotna.

(6)

Prostor se neprestano spreminja – zaradi naravnih procesov, družbenih in gospodarskih razlogov ter potreb, ki se odražajo skozi antropogene posege. Prostorski razvoj razumemo kot spreminjanje prostora zaradi človekovega delovanja in kot rezultat izvajanja različnih javnih politik. Poleg prostorske politike so to še druge krovne in področne politike (na primer prometna, kmetijska). Vplivi javnih politik na prostorski razvoj so neposredni (na primer gradnja prometne infrastrukture), posredni (na primer ukrepi davčne politike), namerni (na primer omejevanje širitve urbanizacije na ogrožena območja) ali nenamerni (na primer suburbanizacija v koridorju avtoceste). Njihovi učinki na prostorski razvoj in cilje prostorske politike se niso sistematično spremljali.

(7)

Prostorskorazvojni trendi v zadnjih desetletjih so suburbanizacija in periurbanizacija, razpršena gradnja zunaj strjenih naselij ter razvrednotenje kulturne krajine in naselbinske dediščine. K vidni preobrazbi slovenskega prostora prispevata tudi proces zaraščanja kmetijskih zemljišč, ki prevladuje na odmaknjenih gorskih in obmejnih območjih, ter gradnja prometne in energetske infrastrukture in gospodarskih con.

(8)

Trend suburbanizacije in periurbanizacije je značilen predvsem na funkcionalnih območjih večjih mest, še posebej ob avtocestnem omrežju in na območjih, ki so z večjimi zaposlitvenimi središči dobro povezana s cestno infrastrukturo. Privlačnost naselij na teh območjih povečujejo ugodnejše cene zemljišč in nepremičnin, visoko število osebnih vozil na prebivalca ter dobro razvejana cestna infrastruktura.

(9)

Pomanjkanje dostopnih stanovanj vpliva na nizko stopnjo stanovanjske mobilnosti in spodbuja gradnjo stanovanj v lastni režiji. Investitorji v stanovanjske objekte so v pretežnem delu fizične osebe, prevladujoči tip novozgrajenih stanovanjskih stavb so enostanovanjske stavbe. Prebivalstvo v suburbanih in periurbanih naseljih je mlajše od povprečja na državni ravni, selitveni saldo je pozitiven, stopnja delovne aktivnosti je praviloma višja kot v bližnjem urbanem središču. Stavbni fond je star. Zaradi lastniške razdrobljenosti ter ekonomskih možnosti lastnikov pogosto ni redno vzdrževan, kar velja tudi za objekte kulturne dediščine. Namesto k prenovi objektov kulturne dediščine se pogosto stremi k njihovi odstranitvi in zagotovitvi možnosti za novogradnjo.

(10)

V urbanih naseljih so zgoščena delovna mesta in storitve splošnega in splošnega gospodarskega pomena. Večja mesta demografsko stagnirajo – število prebivalcev v mestnih naseljih se povečuje počasneje od državnega povprečja.

(11)

Na obrobje mest in v prometno dobro povezano zaledje se poleg prebivalcev selijo tudi oskrbne (predvsem trgovske) in storitvene dejavnosti. V zadnjem desetletju smo bili priča gradnji številnih nakupovalnih in poslovnih središč na mestnih obrobjih. To povzroča razvrednotenje mestnih jeder, zniževanje ravni oskrbe v mestnih jedrih za njihove prebivalce, spodbuja nove prometne tokove zlasti z osebnim motornim prometom, povzroča zgostitve prometa in prometne zastoje ter izgubo predvsem kmetijskih zemljišč na robu naselij.

(12)

Odmaknjena podeželska območja, pogosto na obmejnih ali gorskih območjih, se pospešeno demografsko praznijo, prebivalstvo se stara. Stopnja registrirane brezposelnosti na teh območjih je pogosto višja od povprečja na državni ravni (denimo v Pomurju, na Koroškem ali v Posočju). Predvsem dobro izobraženi mladi na teh območjih težko najdejo svoji izobrazbi in zanimanjem ustrezno zaposlitev, zato se preseljujejo v urbana naselja ali v njihovo bližino.

(13)

Skozi Slovenijo potekajo najkrajše kopenske poti med Jadranskim morjem kot najsevernejšim zalivom Sredozemlja, severno Italijo in sredozemskim delom zahodne Evrope na eni ter Srednjo Evropo in Balkanom na drugi strani. Prehodna lega ponuja gospodarske priložnosti v transportni logistiki in prometu, obenem pa povečevanje tranzitnega prometa povzroča okoljske obremenitve, zasičenost prometne infrastrukture ter vedno nove pobude za gradnjo infrastrukture za promet in transportno logistiko.

(14)

Prometni podsistemi se v preteklosti niso razvijali usklajeno. Uspešno je bilo dograjeno avtocestno omrežje, modernizirane so bile nekatere regionalne prometnice. Vlaganj v železniško infrastrukturo je bilo premalo. Urejene so bile zgolj povezava Murska Sobota–državna meja z Madžarsko, nadgradnja proge Pragersko–Ormož–Hodoš, uvedba digitalnega radijskega sistema (GSM-R), uvedba evropskega sistema za nadzor vlakov (European Train Control System – ETCS) na koridorju D, tj. Sežana/Koper–Ljubljana–Pragersko–Hodoš; nadgradnja prog Zidani Most–Celje in Maribor–Šentilj, gradnja drugega tira Divača–Koper, nadgradnja vozlišča Pragersko, delna prenova gorenjske proge. Železniška infrastruktura je zastarela, del prog še vedno neelektrificiran, ni zadostnih zmogljivosti ne za tovorni ne za potniški promet, prevozni časi niso konkurenčni cestnemu prometu. Nerešena ostaja težava ljubljanskega železniškega vozlišča, ki je ključni projekt za zagotavljanje pretočnosti omrežja in za rešitev problematike dnevne mobilnosti v ljubljanski urbani regiji. Promet v koprskem pristanišču se povečuje, rast pretovora pa ovira nezadostna kapaciteta zaledne železniške infrastrukture. Javni potniški promet – tako cestni kot železniški – ne ustreza potrebam potnikov, po deležu potnikov, prepeljanih v javnem prometu, je Slovenija na repu Evrope. Osebni potniški promet je prevladujoči način mobilnosti, ki povzroča velike prometne obremenitve, potrebe po dodatnih investicijah v cestno infrastrukturo, visoke stroške njenega vzdrževanja, okoljske obremenitve (emisije onesnaževal, hrupa, svetlobne onesnaženosti), zastoje, izgubo kmetijskih zemljišč. Z velikim deležem stroškov mobilnosti so nadpovprečno finančno obremenjena tudi slovenska gospodinjstva (v letu 2021 je po podatkih EUROSTAT delež teh stroškov znašal 16,9 % izdatkov gospodinjstev, kar je največ med vsemi državami v EU).

1.3 KLJUČNI PROSTORSKORAZVOJNI IZZIVI

(1)

Na razvoj Slovenije bodo pomembno vplivali prostorskorazvojni trendi in dosedanji razvoj prostora, pa tudi razvojni izzivi in težave, za katere utemeljeno pričakujemo, da se bodo v prihodnje krepile. Strategija se odziva na spremenjene mednarodne okoliščine ter na družbene in gospodarske trende, ki imajo prostorske in regionalne učinke, tako na ravni EU kot v Sloveniji.

(2)

Demografske spremembe se v prostoru odražajo na različne načine – od spreminjanja poselitvenih vzorcev, praznjenja mestnih središč ter zlasti nekaterih odmaknjenih gorskih in obmejnih podeželskih območij do nastajanja neenakosti v prostoru, ki se kaže v gospodarskem razvoju, zmanjševanju razvojnih zmogljivosti izpraznjenih območij, v krepitvi procesov zaraščanja in opuščanja kmetovanja, razlikah v kakovosti življenja na ravni mest in naselij ter znotraj njih. Strategija upošteva demografske spremembe kot izhodišče za prilagoditev prostora in njegovih struktur pričakovanim prihodnjim značilnostim prebivalstva (staranje prebivalstva, upad števila prebivalcev po letu 2030). Dostojno življenje za vse generacije je pogojeno s prostorskimi dejavniki, kot so dostopnost storitev splošnega in splošnega gospodarskega pomena, kakovost bivalnega okolja, dostopnost cenovno dostopnih in kakovostnih stanovanj za vse generacije, prometna povezanost ter bližina in razpoložljivost delovnih mest.

(3)

Vplivi podnebnih sprememb povečujejo ranljivost prostora, izgubljanje biotske raznovrstnosti, ogroženost ljudi, infrastrukture, kulturne dediščine in dejavnosti v prostoru; njihove posledice vse bolj vplivajo na kakovost življenja, na energetsko oskrbo, na gospodarstvo, pridelavo hrane, krajinske značilnosti ter okolje. Slovenija je prepoznana kot območje, kjer bodo učinki vpliva podnebnih sprememb v prihodnje veliki, kar je posledica goratosti in obmorske lege. Med drugim se pričakujejo pogostejše in intenzivnejše vremenske ujme, spremembe padavinskih vzorcev, povečanje pojavnosti suš, zmanjševanje višine in trajanja snežne odeje ter pogostejši in daljši vročinski valovi v mestih. Prostorskega razvoja danes ne moremo načrtovati brez vključevanja prostorskih ukrepov za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Zato potrebujemo zanesljive napovedi oziroma scenarije poteka podnebnih sprememb do konca 21. stoletja in njihovo širšo rabo za oblikovanje učinkovitejših ukrepov za zmanjševanje poplavne ogroženosti in za umikanje poselitve z območij poplavne nevarnosti, za zadrževanje vode, na primer za namakanje ali oskrbo v sušnih obdobjih, in za omilitev učinkov pojavljanja toplotnih otokov na urbanih območjih.

(4)

Oskrba z energijo in prehod v podnebno nevtralno družbo sta zaznamovana s težnjo po zmanjšanju energetske odvisnosti od fosilnih goriv z učinkovitejšo rabo energije, povečanjem deleža lastne proizvodnje energije (obnovljivi viri in drugi nizkoogljični viri energije), okrepitvijo energetskih omrežij, izboljšanjem trajnostne mobilnosti (na primer javni potniški promet, kolesarjenje in pešačenje) ter prestrukturiranjem premogovnih regij. Usmerjenost v racionalno in učinkovito prostorsko načrtovanje in urbanizem ter v celovito funkcionalno prenovo naselij in premogovnih regij daje priložnost za oblikovanje sinergij med prostorskimi in sektorskimi ukrepi za povečanje energetske učinkovitosti, doseganje podnebnih ciljev in ciljev varstva okolja.

(5)

Globalizacija gospodarstva povečuje vlogo in pomen globalnih središč, ki so prometna vozlišča, centri globalnih finančnih sistemov in odločanja, gostitelji razvojnih središč in sedeži pomembnih mednarodnih organizacij. To so na primer New York ali azijska velemesta, v Evropi London, Pariz, Berlin, Milano, konurbacija v Porurju ter Carigrad in Moskva. Slovenija je gospodarsko vključena in infrastrukturno povezana v globalne tokove in razvojne pobude, kot je kitajska nova svilna pot, s tem pa se v te tokove vključuje tudi slovenski prostor (pristanišče Koper in zaledna infrastruktura). Pomen prometne in logistične infrastrukture je z globalno vpetostjo gospodarstva in organizacijo oskrbnih verig še poudarjen, kar se kaže s kopičenjem infrastrukture in novimi potrebami ter pobudami za njeno dodatno krepitev, posledice česar so okrepljen pritisk na pozidavo tal ter okoljski vplivi. Narašča pomen vstopnih točk, kjer se s povečevanjem in zgostitvijo delovnih mest povečujejo tudi potrebe po stanovanjih in spremljajočih objektih družbene infrastrukture.

(6)

Digitalizacija in razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij omogočata številne storitve in aktivnosti (na primer delo na daljavo in finančne operacije ali upravljavske funkcije in nakupovanje), kar vpliva tudi na novo prostorsko logiko razporejanja dejavnosti – nekatere se centralizirajo, druge decentralizirajo. Dostopnost e-upravljanja in e-storitev splošnega pomena lahko podpre uravnoteženi prostorski razvoj, nudi boljše poslovne pogoje in vpliva na kakovost življenja. Možnost e-vključevanja in uporabe informacijsko-komunikacijskih storitev je odvisna od dostopa do omrežij za velike hitrosti fiksne in mobilne komunikacije ter od celovite pokritosti Slovenije in tudi veščine za njihovo uporabo, bistveno pa je, da se zagotovi majhen vpliv tovrstnih tehnologij na zdravje ljudi in okolje.

(7)

Krepi se vloga mest, v katerih se zgoščujejo upravljavske in nadzorne funkcije vse bolj povezanega svetovnega gospodarstva. Pričakovati je, da bodo imela mesta s povezovanjem v transnacionalna urbana omrežja še veliko večjo vlogo kot do zdaj. Na urbanih območjih v EU se ustvarita več kot dve tretjini bruto družbenega proizvoda, v njih so zgoščena delovna mesta, gospodarske, družbene, telekomunikacijske, znanstvenoraziskovalne, izobraževalne in kulturne dejavnosti. Mesta prihodnosti so prostori družbenega napredka, platforme demokracije, kulturnega dialoga, središča zelene in okoljske prenove ter žarišča inovacij, ustvarjalnosti in gospodarskega razvoja. Slovenski urbani sistem je lociran na obrobju evropskih transnacionalnih urbanih sistemov. Slovenska mesta so v primerjavi z evropskimi majhna. Med njimi izstopajo Ljubljana, Maribor in obalna mesta s Koprom, saj imajo prepoznano vlogo tudi v mednarodnem prostoru. Nekatera mesta (na primer Koper in Nova Gorica) so z mesti v sosednjih državah povezana v čezmejne urbane aglomeracije. Slovenska mesta so ključna za uravnoteženi prostorski razvoj države. Svojo vodilno vlogo in umeščenost v širši evropski prostor lahko okrepijo v medsebojnem povezovanju in usklajevanju urbanega razvoja v okviru širših mestnih območij, pa tudi v funkcionalnem povezovanju s podeželskim zaledjem.

(8)

Naravna ohranjenost, biotska raznovrstnost in krajinska pestrost se zmanjšujejo. Večji del Slovenije obsegata naravna in kulturna krajina, ki ju oblikuje preplet gozdov, vodotokov in vodnih zemljišč, sveta nad gozdno mejo, kmetijskih zemljišč in naselij. Visoka stopnja ohranjenosti naravnih procesov omogoča raznovrstne ekosistemske storitve, ki jih družba potrebuje za zdravo in kakovostno življenje. Ključni izzivi na tem področju so povečanje odpornosti naravnih ekosistemov na podnebne spremembe, ohranitev in izboljšanje stanja naravno ohranjenih območij, ohranitev obsega in proizvodne sposobnosti kmetijskih tal, skrb za ohranjanje krajinske pestrosti, izboljšanje preskrbljenosti s svežim zrakom na urbanih območjih (a tudi zagotavljanje, da se ta ne poslabša na podeželju), varstvo in ohranjanje vodnih virov s poudarkom na zagotavljanju kakovostne pitne vode ter preudarna raba naravnih virov. Poseben izziv so zavarovana območja in usposobljenost prebivalstva na teh območjih, da bi naravne vrednote, biotsko raznovrstnost, krajino in kulturno dediščino odločneje uporabili za trajnostni lokalni razvoj. Izziv je tudi preprečitev nadaljnje fragmentacije krajine, zlasti v nižinskih predelih in na območjih pomembne infrastrukture, predvsem zaradi okrepitve učinkovite ekološke povezanosti, kot osnove za okoljske ekosistemske storitve, ter ohranjanja krajinskih značilnostih, ki so pomembne za biotsko raznovrstnost in pestrost krajine.

(9)

Prepoznavnost naselij in krajine se zmanjšuje. Podoba slovenskega prostora se pospešeno spreminja predvsem na območjih intenzivnejšega razvoja na širših urbanih območjih in območjih z dobro prometno dostopnostjo, spreminja pa se tudi v nižinskih predelih zaradi uvajanja novih tehnologij kmetovanja ter zaradi opuščanja kmetijske rabe na odmaknjenih območjih. S tem se nezadržno spreminja tudi prostorska identiteta Slovenije, pogosto v smeri siromašenja naselbinske in krajinske prepoznavnosti. Hkrati pa slovenski strateški dokumenti izpostavljajo pomen visoke kakovosti življenja in bivanja ter privlačnosti Slovenije kot ugledne zelene destinacije. V splošni javnosti je možnost neposrednega stika z naravo in privlačno krajino velika vrednota, hkrati pa je ta vrednota pri individualnih odločitvah pogosto prezrta oziroma je v ospredje postavljena individualna pred skupno koristjo. Izziv zato predstavlja prenos deklarativnih usmeritev za ohranjanje prepoznavnosti naselij in krajine iz strateških prostorskih dokumentov v prakso na lokalni ravni ter v sektorske ukrepe. Izziv predstavlja tudi krepitev strokovnega dela v smeri doseganja večje prostorske kulture ob podpori usmeritev Novega Evropskega Bauhausa ter krepitev zavedanja o skupnih koristih ohranjenje in izboljšane naselbinske in krajinske prepoznavnosti.

(10)

Povezovanje v čezmejnem in širšem makroregionalnem prostoru izhaja iz izziva, kako geografsko lego Slovenije vpeti v razvojno in prostorskorazvojno politiko države in širšega območja. V makroregionalnem povezovanju Evropske unije gre za postopke medvladnega sodelovanja, v katerem države uveljavljajo nacionalne interese na področjih, kjer je potrebno usklajeno delovanje. Slovenija je vključena v tri EU makroregionalne strategije: strategijo EU za Podonavje, strategijo EU za Jadransko-Jonsko regijo in strategijo EU za Alpsko regijo. Svoje interese je prepoznala na področjih gospodarskega sodelovanja in inovacij ter krožnega gospodarstva; povezljivosti regij na področju prometa in energetske povezljivosti in energetske varnosti; ekološke povezljivosti; varstva okolja in obvladovanja tveganj; trajnostnega turizma ter institucionalne krepitve in sodelovanja. Nekateri deli države so bolj odprti v sosednji prostor, zlasti nižinski deli na zahodni in vzhodni strani države vzdolž glavnih prometnih koridorjev, kjer je intenzivnost povezav že danes velika in bo treba več pozornosti nameniti razbremenjevanju in izboljšanju infrastrukture. V prihodnjem povezovanju bi bilo treba podpreti tudi povezovanje na področju zaposlitvenih možnosti, migracij in storitev. Na gorskih in odmaknjenih območjih bo pomembno ohraniti njihovo identiteto in spodbujati vitalnost, zlasti s podporo čezmejnemu povezovanju na področju trajnostne mobilnosti, izboljšanjem storitev, obvladovanja tveganj in turizma.

&fbco;binary entityId="e5f29a38-f544-49f7-8207-2524ddab7e80" type="png"&fbcc;

1.4 TEMELJNA NAČELA PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA IN UPRAVLJANJA

(1)

S sprejetjem strategije bo Slovenija vzpostavila ustrezne razmere za uveljavljanje načel trajnostnega prostorskega razvoja v praksi. Zahtevo po doseganju konkurenčnosti strategija postavlja v odnos do racionalne rabe virov – zlasti naravnih, genetskih, prostorskih in energetskih. Učinke razvojnih odločitev bomo zato v procesih urejanja prostora in postopkih prostorskega načrtovanja preverjali z vidika njihovega vpliva na večjo večfunkcionalnost in prostorsko optimizacijo. Prednost bomo dali nadgrajevanju in razvoju obstoječih danosti, ne da bi pri tem ogrozili omejene vire na nekem območju.

(2)

Prostorska kohezija

Strategija sledi razvojni paradigmi prostorske kohezije. Kot ključne elemente pri tem poudarja prostorske potenciale države kot celote in specifične prostorske potenciale njenih raznolikih območij (na primer gorskih, obmejnih ali obalnih). Ob upoštevanju načel urejanja prostora, še posebno trajnostnega prostorskega razvoja, krepitve prostorske identitete in usmerjanja poselitve, je prostorska kohezija okvir za doseganje prostorske učinkovitosti, kakovosti in identitete.

(3)

Dolgoročna naravnanost in doseganje ciljev po srednjeročnih obdobjih

Strategija opredeljuje dolgoročni strateški okvir prostorskega razvoja države do leta 2050 za vse razvojne in področne politike na državni, regionalni in lokalni ravni ter izhodišča za vključevanje prostorskih vidikov za doseganje načel trajnostnega prostorskega razvoja na različnih območjih. Vzpostavljen je sistem spremljanja prostorskega razvoja v srednjeročnem in dolgoročnem okviru. Za srednjeročno obdobje do leta 2030 bo akcijski program določil srednjeročne merljive cilje kot korak na poti k doseganju dolgoročnih ciljev.

(4)

Usklajenost javnih politik

Pri pripravi strategije je bilo veliko pozornosti namenjene vzpostavljanju ustreznih razmer za sodelovanje med različnimi deležniki, za oblikovanje skupne vizije in ciljev, za ustvarjanje sinergij med politikami ter za prostorsko usklajeno delovanje. Usklajevanje in s prostorskimi vidiki podprte odločitve o razvoju bodo tudi v prihodnje prispevali k boljšemu poslovnemu okolju ter odpravi tistih upravnih ovir, ki jih povzroča neusklajenost politik.

(5)

Celovit pristop na območje

Celovita obravnava prostorskih potencialov območij prinaša večje možnosti za ustvarjanje sinergij med njimi. Strategija vzpostavlja temelje za takšno obravnavo izzivov prostorskega razvoja in skupaj s participativnim načinom delovanja (na primer teritorialni dialog) postavlja podlago za usklajeno izvajanje vizije in dolgoročnih prostorskih ciljev na vseh teritorialnih ravneh. Pri tem izhaja iz dobrih izkušenj pri povezovanju prostorskega načrtovanja in regionalnega razvoja, izvajanja finančnega instrumenta spodbujanja urbanega razvoja v mestnih občinah v obdobju 2014–2020 in iz usklajevanja v okviru neformalne koordinacijske skupine za pomorsko prostorsko načrtovanje.

(6)

Premišljena in varčna raba virov in prostora

Nenehna rast rabe naravnih virov in širitev urbanizacije nista ključni za gospodarski razvoj in doseganje blaginje prebivalstva. Vključevanje eksternih stroškov v posamezne politike lahko prispeva k spremembi neustreznih prostorskih vzorcev – tak primer je neracionalna organizacija dejavnosti v prostoru, ki povečuje družbene stroške na področju mobilnosti in energije. Zakon je uvedel instrumente, ki jim strategija sledi pri uveljavljanju izvajanja notranjega razvoja naselij. Ob tem strategija dodatno krepi načrt učinkovite prostorske organizacije, podprte s trajnostno mobilnostjo.

(7)

Prehod na participativno-komunikacijski model upravljanja prostora

Ugotovitve pri pripravi strategije so pokazale, da nadaljevanje normativnega modela s formalnimi oblikami usklajevanja sektorskih razvojnih dokumentov s cilji prostorskega razvoja ne bo prineslo potrebnega preloma z neželenimi trendi v prostoru. Zato strategija poudarja participativne in komunikacijske mehanizme povezovanja nasprotujočih si interesov ter oblikovanje sinergij med področnimi politikami na vseh prostorskih ravneh. Ta model je bil uporabljen pri strateškem vrednotenju strategije in bo nadalje razvit pri izvajanju strategije, zlasti pri usklajevanju področnih politik za doseganje ciljev prostorskega razvoja.

2. VIZIJA PROSTORSKEGA RAZVOJA

(1)

Slovenija bo premišljeno upravljala s svojim prostorom in bo svojim prebivalcem zagotavljala optimalne razmere za varno in zdravo okolje ter visoko kakovost življenja. Svoj razvoj bo snovala na lastnih prostorskih potencialih, prepoznavnosti in identiteti.

(2)

Naravo in naravne vire bomo varovali in z njimi trajnostno gospodarili. Prostorski razvoj bomo načrtovali in udejanjali z medsebojnim dialogom vseh deležnikov v vseh fazah priprave in izvedbe prostorske politike. Prebivalci bomo ponosni na prostor Slovenije in bomo aktivno sodelovali pri oblikovanju in izvajanju javne politike urejanja prostora. Zaradi strateške obravnave izzivov in priložnosti bo prostorski razvoj eno ključnih področij z vidika prehoda Slovenije v podnebno nevtralno družbo.

(3)

S premišljenimi urbanističnimi, krajinskimi in arhitekturnimi rešitvami bomo ustvarili prepoznaven red v prostoru. Izboljšali bomo prostorsko kohezijo. Prostorske potenciale bomo uporabili za medsebojno dopolnjujoče se funkcije. Ohranili bomo identiteto in raznolikost prostora, krepili bomo njegovo funkcionalnost, učinkovito povezanost in dobro vpetost v čezmejni in širši mednarodni prostor.

(4)

V poselitveni strukturi bomo ohranili sestavo naselij po meri človeka, mesta in druga naselja bodo med seboj sodelovala pri reševanju skupnih izzivov. Policentrični in prostorsko uravnoteženi sistem središč različnih ravni bo vsem prebivalcem omogočal ustrezno in enakopravno dostopnost storitev splošnega pomena. Na odmaknjenih in redko poseljenih območjih bodo na voljo lokalnim potrebam prilagojene oblike oskrbe, in kjer bo to smiselno, bodo fizične storitve nadomeščene z digitalnimi. Na vseh poseljenih območjih bodo dostopne sodobne informacijske-komunikacijske tehnologije in infrastruktura elektronskih komunikacij, z njihovim načrtnim razvojem bomo podprli razvoj pametnih mest in vasi.

(5)

Središča bo povezoval udoben, učinkovit in cenovno dostopen javni potniški promet. Zasnovan bo na železniškem omrežju, ki ga bo dopolnjeval sistem avtobusnega prevoza, z mikromobilnostjo bo povezan v celovito, integrirano in večmodalno omrežje. Središča in okolico bodo dodatno povezovale kakovostne daljinske kolesarske poti. Negativni učinki infrastrukturnih omrežij bodo kar najmanjši.

(6)

Slovenska naselja bodo prijetna za bivanje in delo, uspešna, okoljsko vzdržna in podnebno nevtralna. Do leta 2050 bomo postopno zniževali neto letno rast površin pozidanih zemljišč. Ničelno neto letno rast površin pozidanih zemljišč bomo dosegli po letu 2050. Zaustavljen bo proces suburbanizacije. Razvrednotena območja bomo redno prenavljali. Razvoj bo usmerjen v območja obstoječih naselij, stavbni in dediščinski fond bomo prenavljali, vzdrževali in funkcionalno prilagajali.

(7)

Urbana naselja so središča znanja in inovacij, v njih so razviti vrhunski znanstvenoraziskovalni centri. Odlikovale jih bodo prepoznavna arhitektura in energetsko učinkovite zgradbe v uravnoteženem razmerju z zelenimi površinami. Stanovanjska raba se bo prepletala s storitvenimi dejavnostmi, na javnih površinah bodo prevladovali trajnostni mobilnostni načini in urejeni javni prostori. Z zbliževanjem območij bivanja in storitev, digitalizacijo, približevanjem zaposlitvenih centrov in uvajanjem novih oblik dela bomo zmanjšali potrebe po mobilnosti. S povečano ponudbo opremljenih stavbnih zemljišč za gradnjo stanovanj in javnih najemnih stanovanj bomo izboljšali dostopnost stanovanj za vse.

(8)

Podeželje bo kljub modernizaciji obdržalo prepoznavno krajinsko podobo. Pomembno vlogo bosta imela kmetijstvo in gozdarstvo, dodatno bomo razvijali storitveno gospodarstvo in lokalno podjetništvo. Proizvodnja bo oprta na lokalne vire. Obdelana kmetijska zemljišča bodo zagotavljala večjo prehransko samooskrbo države, kratke preskrbne verige in ohranjanje krajinskih značilnosti. Posamično poselitev bomo oblikovno in komunalno sanirali ter tako ohranjali tradicionalni vzorec poselitve. Opuščali bomo poselitev na območjih, najbolj ogroženih zaradi poplav in plazov.

(9)

Ohranjena naravna neposeljena območja in zeleni sistemi bodo medsebojno povezani. Zagotavljali bodo življenjski prostor za vsa živa bitja, kot tudi kakovost bivanja, druženje in rekreacijo na prostem, izboljševali odpornost prostora ter prispevali k lajšanju posledic podnebnih sprememb. Naravno in kulturno krajino ter naselbinsko in kulturno dediščino bomo ohranjali in dobro upravljali. Uporabili bomo njihove zmogljivosti za razvoj različnih gospodarskih dejavnosti, turizma in prepoznavnost Slovenije kot zelene, zdrave in aktivne države.

(10)

Morje in obala bosta kot del nacionalne identitete med ključnimi razvojnimi priložnostmi Slovenije. Ohranili bomo tradicionalne in razvijali nove, trajnostno naravnane pomorske dejavnosti.

(11)

Energetski sistem bo zanesljivo oskrboval gospodinjstva in gospodarstva z energijo. Z energijo bomo ravnali varčno, uvajali energetsko najbolj učinkovite tehnologije ter povečali delež lastne energetske oskrbe iz obnovljivih in nizkoogljičnih energetskih virov.

(12)

Prometna, energetska, infrastruktura elektronskih komunikacij bodo učinkovito povezovale središča. Sodobno železniško omrežje bo povezano s sosednjimi državami in evropskim omrežjem hitrih železniških povezav. Razvoj železniškega omrežja je pomemben tudi zato, ker bo v prihodnosti železnica prevzemala večino daljinskega tovornega prometa. Prek koprskega pristanišča bo Slovenija povezana v mednarodne pomorske prometne tokove, skupaj s sodobno zaledno infrastrukturo bo pomembna vez med Sredozemljem in Baltikom.

3. CILJI PROSTORSKEGA RAZVOJA SLOVENIJE

(1)

Strateški cilji postavljajo okvirne pogoje za doseganje prostorske kohezije, krepitev vloge Slovenije v procesih čezmejnega in mednarodnega povezovanja ter za oblikovanje novih, večfunkcionalnih rešitev za razvojne težave sodobne družbe. Opredeljeni so bili ob upoštevanju izhodišč prostorskega razvoja, ključnih prihodnjih izzivov, usmeritev dokumentov na svetovni in evropski ravni ter izhodišč nacionalnih javnih politik z ugotovljenimi vplivi na prostorski razvoj. V tem smislu cilji:

-

krepijo prostorsko učinkovitost rabe virov, povezanost prostora (znotraj države in v mednarodnem prostoru), konkurenčnost posameznih območij in skladen regionalni razvoj;

-

izboljšujejo prostorsko kakovost – kakovost bivalnega in naravnega okolja, dostopnost stanovanj, dostopnost storitev ter spodbujajo socialno vključenost;

-

krepijo prostorsko identiteto s krepitvijo lokalnega znanja, pripadnosti in vizije skupnosti ter s krepitvijo prepoznavnosti Slovenije kot države z visoko kakovostjo ohranjenih naravnih in kulturnih prvin krajine.

(2)

Področne politike morajo pri oblikovanju svojih instrumentov in ukrepov slediti ciljem prostorskega razvoja, usklajevati interese in iskati sinergije z drugimi javnimi politikami. Usklajenost razvojnih dokumentov posameznih področij in dejavnosti se ugotavlja na podlagi analize prostorskih učinkov predvidenih usmeritev in ukrepov (doseganje »presečne logike«).

(3)

Uresničevanje strateških ciljev prostorskega razvoja prispeva k udejanjanju ciljev strategije razvoja Slovenije.

&fbco;binary entityId="9a482de3-5c18-4786-9980-c6be21a6596d" type="png"&fbcc;

3.1 C1 – VZPOSTAVITI USTREZNE RAZMERE ZA PREHOD V PODNEBNO NEVTRALNO DRUŽBO

(1)

Za doseganje prostorske pravičnosti, prostorske kohezije in podnebno nevtralne družbe so ključni celovit pristop na območje z integralno obravnavo prostorskih potencialov, varčna raba virov, ustvarjanje učinkovitih povezav in racionalna organizacija dejavnosti.

(2)

Prednostne naloge za doseganje cilja:

P1: Z zagotavljanjem opremljenosti in dostopnosti storitev podpreti razvoj različnih vrst območij.

P2: Povečati varčnost in učinkovitost rabe prostora ter naravnih virov.

P3: Prenoviti razvrednotena urbana in krajinska območja.

(3)

Na celotnem območju Slovenije, na urbanih, gorskih, obmejnih in obalnih območjih, se z enakomerno in preudarno razporeditvijo središč v policentričnem urbanem sistemu ter z njihovo učinkovito in okoljsko sprejemljivo povezanostjo zagotavlja primeren dostop prebivalcev in gospodarstva v gravitacijskih območjih do storitev s področja zdravstva, izobraževanja, sociale, uprave, kulture ter osnovne oskrbe. V skladu s prostorsko pravičnostjo se na različnih območjih omogoča enakomernejša in pravičnejša dostopnost materialnih in nematerialnih virov, družbene gospodarske in negospodarske infrastrukture, storitev ter možnosti njihove rabe. Z racionalno organizacijo dejavnosti se zmanjšujejo potrebe po dnevni mobilnosti in skrajšujejo transportne poti ter s tem prispeva k blaženju podnebnih sprememb. Z varčno in učinkovito rabo obnovljivih ali neobnovljivih naravnih virov se zmanjšuje pritisk nanje in omogoča njihovo dolgoročno ohranjanje. Krepi se prenova slabše izkoriščenih delov naselij oziroma razvrednotenih območij, s čimer se zmanjšuje pritisk na nova stavbna zemljišča in prispeva k doseganju ničelne neto letne rasti pozidanih zemljišč po letu 2050. Na širših mestnih območjih, čezmejnih širših mestnih območjih ali na območjih razvojnih regij se z integralnimi in interdisciplinarnimi načini delovanja razrešujejo ključni razvojni prostorski, okoljski, gospodarski ali družbeni izzivi. Skladen regionalni razvoj, tudi v čezmejnem prostoru, se snuje na tistih prostorskih potencialih in virih, ki ob njihovi trajnostni rabi nudijo podporo gospodarstvu, kulturnemu in socialnemu razvoju, omogočajo zaposlenost v lokalnem okolju in preprečujejo izseljevanje prebivalstva, povečujejo odpornost na podnebne spremembe ter omogočajo prilagajanje nanje, zmanjšujejo ranljivost prostora in povečujejo varnost naselij ter krepijo nacionalno in regionalno prostorsko identiteto.

3.2 C2 – DOSEČI MEDNARODNO KONKURENČNOST SLOVENSKIH MEST

(1)

Krepili bomo razvojno vlogo mest, središč v policentričnem urbanem sistemu – tako na državni ravni kot v čezmejnem povezovanju. Tako bodo mesta lahko prispevala h gospodarskemu, družbenemu in prostorskemu razvoju države.

(2)

Prednostne naloge za doseganje cilja:

P4: Okrepiti razvojno vlogo mest, vstopnih točk in funkcionalno povezati mesta znotraj širših mestnih območij.

P5: Izboljšati privlačnost mest za specifične dejavnosti.

(3)

Slovenska mesta, ki ležijo na stičišču treh evropskih makroregij – alpske, donavske in jadransko-jonske, so dobro vpeta v evropske prometne koridorje. Mesta, ki ležijo na presečišču teh koridorjev, imajo vlogo prometnih vozlišč, zato jih je treba razvijati kot ključne vstopne točke. Svojo primerjalno prednost za razvoj države lahko okrepijo s povečanjem kritične mase v povezovanju z drugimi mesti in urbanimi naselji v širših mestnih območjih, ob skrbi za visoko kakovost okolja in krajine. Vstopne točke se povezujejo z najpomembnejšimi vozlišči, tj. velikimi evropskimi mesti in metropolitanskimi območji. Krepi se tudi vloga urbanih območij v obmejnem prostoru, zlasti s kakovostnimi in raznolikimi funkcijami ter infrastrukturo, ki jim omogoča enakovredno vlogo v prostorskem razvoju na čezmejni ravni. Mesta in druga urbana naselja se bodo osredotočila na razvoj specifičnih področij, ki izhajajo iz njihovih primerjalnih prednosti, kot so lega in infrastrukturna opremljenost, opremljenost s storitvami, prisotnost upravljavskih in odločevalskih funkcij, razpoložljivost delovne sile in veščin, kakovost bivalnega okolja in kulturne dediščine, bližina podeželskega zaledja. Svojo vlogo v razvoju države bodo nadgradila z usklajeno načrtovanim urbanim razvojem širših mestnih območij, zlasti na področjih stanovanj, opremljenosti in dostopnosti storitev, gospodarskih dejavnosti, trajnostne mobilnosti, kakovostne in zanesljive oskrbe s pitno vodo, energijo in drugimi viri ter zelenih sistemov. S povezovanjem in podporo manjših urbanih naselij bodo mesta lahko dosegla primerljivo kritično maso pri infrastrukturni opremljenosti in ponudbi storitev, obsegu trga dela, stanovanj ter na drugih ključnih področjih, ki so pomembna za pritegnitev mednarodnih podjetij (na primer mednarodne šole).

3.3 C3 – ZAGOTOVITI KAKOVOST ŽIVLJENJA NA URBANIH IN PODEŽELSKIH OBMOČJIH

(1)

Ustvarili bomo kompaktna, privlačna, zelena, okoljsko kakovostna, zdrava ter varna mesta in druga naselja. Tako bomo omejili suburbanizacijo v okolici večjih mest in periurbanizacijo podeželja. V okviru celovitega upravljanja mest in drugih naselij bomo izboljšali načine ravnanja z viri ter vzpostavili ustrezne razmere za trajnostno mobilnost.

(2)

Prednostne naloge za doseganje cilja:

P6: Povečati privlačnost in kakovost bivanja v slovenskih mestih.

P7: Spodbuditi celovito prenovo vseh naselij v državi.

P8: Izboljšati odpornosti naselij na podnebne spremembe.

(3)

Mesta se bodo preoblikovala v prostore interakcij, inovacij, kulture in skupnostne povezanosti, kjer se funkcionalno prepletajo prostori bivanja, dela in prostega časa v navezavi na okolico in krajino. Mesta in druga naselja bodo dobro upravljana, razvijajo se v smeri pametnih mest. Povečana skrb bo namenjena zagotavljanju stanovanjske dostopnosti, učinkovite komunalne opremljenosti in na krožnih načelih utemeljenemu upravljanju virov. Povečali bomo kompaktnost mest in drugih naselij, pri čemer bo pozornost usmerjena k primernim oblikam zgoščanja ter ohranjanju zelenih površin in raščenih tal kot pomembnih blažilcev vplivov podnebnih sprememb, zlasti za zmanjševanje učinkov toplotnih otokov, uravnavanje odtoka padavinske vode, blaženje vplivov hrupa in za preskrbo s svežim zrakom. Posebna pozornost bo namenjena zagotavljanju mirnih con v naseljih in zmanjševanju nočne osvetljenosti javnih površin ter stanovanjskih stavb. Uveljavili in izboljšali bomo trajnostno mobilnost kot osnovni koncept udobne, učinkovite, zdrave in okolju prijazne dostopnosti v mestih in drugih naseljih. Mesta so veliki porabniki energije in naravnih virov, zato bomo potrebe uravnotežili z uvajanjem rešitev krožnega gospodarjenja ter jih vpeli v celovito prenovo in trajnostno gradnjo, tako na ravni stavb kot na ravni mestnih predelov in sosesk.Varnost naselij pred poplavami bomo zagotovili z umikanjem poselitve s poplavnih območij, ohranjanjem ali vzpostavljanjem večfunkcionalnih razlivnih območij v okviru regionalnih in lokalnih zelenih sistemov ter z ukrepi za zmanjševanje poplavne ogroženosti, kjer je to racionalno.K večji privlačnosti mest in drugih naselij bodo kakovostno prispevale celostne prenove ter kvalitetno zasnovane urbanistične rešitve in arhitekturne zasnove, ki bodo upoštevale tudi kakovostno stavbno, arhitekturno in kulturno dediščino, kakovostno oblikovane in vzdrževane javne grajene in zelene površine v povezavi z zelenimi sistemi ter v življenje skupnosti dobro vključena kulturna dediščina in javno dostopni deli stavb. Podeželska naselja bodo v procesu prestrukturiranja opredelila in uskladila potrebe po bivanju, komunalni in informacijsko-komunikacijski opremljenosti ter opremljenosti z infrastrukturo elektronskih komunikacij, razvoju primarnih dejavnosti in z njimi povezanih dopolnilnih dejavnosti ter drugih gospodarskih dejavnosti, pomembnih za krepitev lokalne zaposlenosti. Ohranjanje tradicije in kulturne dediščine ter vpetost podeželskih naselij v mozaik kulturne in naravne krajine bosta okrepila privlačnost podeželja kot destinacije, zanimive za razvoj podeželskih turističnih in športnih programov.

3.4 C4 – OKREPITI PROSTORSKO IDENTITETO

(1)

S prostorskim razvojem bomo ohranjali in krepili zdajšnjo ter ustvarjali novo prostorsko identiteto. Preudarno jo bomo vključevali v gospodarski in družbeni razvoj ter tako prispevali k večji prepoznavnosti in ugledu Slovenije kot privlačne, ustvarjalne, zdrave in zelene države.

(2)

Prednostne naloge za doseganje cilja:

P9: Uvrstiti merilo prostorske identitete v vse javne politike in na vse ravni upravljanja prostora.

P10: Vzpostaviti in začeti izvajati integralne instrumente za krepitev prostorske identitete.

P11: Ozavestiti deležnike in povečati njihovo vključenost v krepitev prostorske identitete.

(3)

Prostorsko identiteto ustvarjajo biotska raznovrstnost, naravne vrednote, kulturna dediščina, krajinske, naselbinske in arhitekturne značilnosti, ki izstopajo zaradi prepoznavne strukture, lege, kulturnega, zgodovinskega ali simbolnega pomena. Slovenija je prepoznavna po velikem deležu naravno ohranjenih območij, izjemnih naravnih vrednotah in kulturni dediščini, deloma ohranjeni arhitekturni identiteti ter po bogatem in raznolikem mozaiku kulturnih krajin. Najvrednejši deli prostora se varujejo po predpisih ohranjanja narave in kulturne dediščine, vendar je za prostorsko identiteto pomembno tudi upravljanje prostora in njegovih elementov zunaj območij ohranjene naravne in kulturne dediščine. Za njihovo ohranjanje je potreben celovit na podlagi stanja varovanih vrednot in vrednotenja vplivov nanje oblikovan pristop. Zato bomo poleg ohranjanja prepoznavne prostorske identitete na varovanih območjih naravne in kulturne dediščine zagotovili tudi krepitev prostorske identitete zunaj teh območij ter prvine in območja prepoznavnosti vključevali v prostorske akte na vseh ravneh. Prostorsko identiteto bomo kot potencial za razvoj in ustvarjalnost vključili v javne politike, njihove dokumente, programe in načrte. Z izobraževanjem o prostorski identiteti bomo krepili odnos do prostora kot vrednote. Na vseh ravneh urejanja prostora in upravljanja si bomo prizadevali, da se bo upoštevala, ohranjala in krepila prepoznavnost naravnih, grajenih in krajinskih struktur, ki zaradi posebnih naravnogeografskih, kulturnozgodovinskih, družbenih, gospodarskih in drugih pogojev razvoja določa prostorsko identiteto.

3.5 C5 – IZBOLJŠATI ODPORNOST IN PRILAGODLJIVOST PROSTORA NA SPREMEMBE

(1)

Krepili bomo usposobljenost uprav in odločevalcev za pravočasno prepoznavanje izzivov in priložnosti za prostorski razvoj, vzpostavitev potrebnih virov, izpeljavo participativnih procesov ter za sprejemanje premišljenih odločitev in ukrepov.

(2)

Prednostne naloge za doseganje cilja:

P12: Izboljšati odpornost prostora.

P13: Okrepiti zmožnosti zaznavanja izzivov in njihovih učinkov na prostor.

P14: Okrepiti strokovno usposobljenost in ozavestiti deležnike o pomenu prostora ter vlogi urejanja prostora.

(3)

V okviru prostorske politike bomo podpirali upravljanje prostora, ki bo učinkoviteje kot do zdaj uveljavljalo odločanje o prostorskem razvoju na podlagi prostorskih dejstev in analiz in s tem utrjevala povezovalno vlogo prostorske politike na vseh ravneh odločanja. Okrepili bomo zmožnost zaznavanja težav in izzivov, ki imajo prostorske učinke, analitično vrednotenje in zagotavljanje pravočasnega ukrepanja na podlagi sistema spremljanja stanja prostorskega razvoja. Podprli bomo ustrezne temeljne in aplikativne raziskave ter usposabljanje prostorskih načrtovalcev na vseh področjih, kjer so zaradi ugotovljenih trendov in izzivov ter zastavljenih ciljev potrebna nova znanja in veščine. Okrepili bomo vlogo prostorskega načrtovanja, ki se povezuje s področnimi politikami na vseh teritorialnih ravneh, spodbuja krepitev sinergij v prostoru in omogoča doseganje večfunkcionalnosti prostora, zlasti na tistih področjih, kjer to lahko prispeva k večji odpornosti prostora na podnebne spremembe in druge krize ter omili škodljive posledice naravnih nesreč. Pri prostorskih ureditvah, ki spreminjajo prostorska razmerja in s tem vplivajo na večfunkcionalnost prostora, bomo okrepili skrb za njihovo umestitev in ohranjanje ekološke povezljivosti. S podporo razvoju aktivnega državljanstva tudi v odnosu do prostora bomo izboljšali izvajanje politike prostorskega razvoja.

4. KONCEPT PROSTORSKEGA RAZVOJA SLOVENIJE

(1)

Koncept prostorskega razvoja je strateška podlaga za uresničevanje vizije in ciljev iz strategije. Oblikovan je na integralnem in sinergijskem razvoju štirih elementov prostorskega razvoja Slovenije: i) razvojnih koridorjev in vstopnih točk, ii) policentričnega urbanega sistema, iii) podeželja in iv) zelene infrastrukture. Pri njihovem načrtovanju in razvoju se hkrati upoštevajo družbeni, gospodarski in okoljski vidiki razvoja ter utemeljene potrebe prebivalcev oziroma gospodarstva na posameznih območjih.

(2)

Koncept prostorskega razvoja sledi načelom policentričnega razvoja in smotrne organizacije dejavnosti v prostoru ter s tem zagotavlja enakopraven dostop do storitev splošnega pomena in gospodarske javne infrastrukture na celotnem območju države. S takšnim prostorskim razvojem vzpostavljamo primerljive razmere za kakovostno bivanje vseh prebivalcev. Z delitvijo in dopolnjevanjem funkcij med središči in drugimi naselji (tistimi v širših mestnih območjih in tistimi na podeželju) koncept preprečuje podvajanje vlog in funkcij in postavlja temelje za povečanje učinkovitosti rabe virov, potrebnih za zagotavljanje primerne ravni oskrbe prebivalstva in gospodarstva ter kakovost bivanja. S takšnim prostorskim razvojem vzpostavlja pogoje za uresničevanje ciljev skladnega regionalnega razvoja.

(3)

Izbran pristop krepi konkurenčno moč središč, hkrati pa vzpostavlja uravnotežene razmere za razvoj različnih območij in premagovanje negativnih učinkov odmaknjenosti – s sodelovanjem in zagotavljanjem funkcionalnih povezav in interakcij med središči, naselji znotraj širših mestnih območij in naselji na podeželju. Posebno pozornost namenja odmaknjenim območjem, kjer nadmorska višina ali relief omejujeta razvojne možnosti. Lokalne skupnosti spodbuja k medsebojnemu sodelovanju in dopolnjevanju prek upravnih meja ter k večji navezavi razvoja območij na prostorske potenciale (prostorska specializacija).

(4)

Koncept je oblikovan tako, da podpira oblikovanje čezmejnih urbanih območij in sodelovanje z deli sosednjih držav, kjer prebiva slovenska narodna skupnost, kar ima za Slovenijo gospodarski, kulturni, zgodovinski in politični pomen. Podpira krepitev povezanosti obmejnih regij ter, še zlasti na redkeje poseljenih območjih, čezmejno dopolnjevanje ponudbe storitev splošnega in splošnega gospodarskega pomena.

&fbco;binary entityId="48e1f47f-9826-499c-9cb5-7fbf6df03609" type="png"&fbcc;

(5)

Za izboljšanje trajnostne mobilnosti prebivalcev in dobrin ter krepitev prostorske kohezije bo ključno zagotavljanje kakovostne in učinkovite notranje prometne povezanosti: med središči na enaki hierarhični ravni, nižjih središč s tistimi višje ravni, znotraj širših mestnih območij, med urbanimi in podeželskimi območji ter središč najvišje ravni s središči zunaj države.

(6)

Z načrtno podporo razvoju središč na obmejnih območjih bomo uravnotežili asimetrični vpliv večjih sosednjih mestnih aglomeracij in zagotovili enakovrednost slovenskih območij v primerjavi z območji sosednjih držav. Za povečanje kritične mase na urbanih obmejnih območjih in za zmanjšanje asimetričnega vpliva meje koncept spodbuja mrežno povezovanje mest in drugih urbanih naselij v širša čezmejna urbana in druga funkcionalno povezana območja. Znotraj tovrstnih območij sta predvidena povezovanje gospodarskih in proizvodnih con ter krepitev gospodarskih dejavnosti. Prisotnost infrastrukture in storitev na eni strani meje na urbanih in podeželskih obmejnih območjih bo prispevala k boljši dostopnosti in konkurenčnosti območij na obeh straneh meje. Storitve na obmejnih območjih naj se zato razvijajo tudi v sodelovanju z obmejnimi območji sosednjih držav.

(7)

Velik del Slovenije obsegajo odmaknjena, večinoma tudi gorska območja, tako v obmejnem pasu kot v notranjosti države. Na teh območjih želimo zlasti ohraniti prebivalstvo in upočasniti upadanje števila prebivalcev, ohraniti njihovo vitalnost ter s tem tudi njihovo krajinsko in naselbinsko prepoznavnost. Zato koncept predlaga krepitev notranje regionalne povezanosti in povezanost z osrednjeslovenskim prostorom. Zlasti da bi izboljšali dostopnost storitev splošnega in splošnega gospodarskega pomena, zagotavljali kakovost bivanja, socialne varnosti in vključenosti prebivalstva ter omogočili ustrezne pogoje za lokalno zaposlenost, bomo na teh območjih krepili središča četrte ravni.

(8)

Vpetost v naravne sisteme Alp, Dinaridov in povodij Donave ter Jadranskega morja koncept obravnava s povezovanjem zelene infrastrukture v Sloveniji in v sosednjih državah.

4.1 RAZVOJNI KORIDORJI IN VSTOPNE TOČKE

(1)

Razvojni koridorji in vstopne točke Sloveniji omogočajo vpetost in povezanost z ozemlji zunaj meja držav, s tem pa tudi vključevanje v makroregionalne in čezmejne povezave ter krepitev konkurenčnosti slovenskih mest in prostora v evropskem urbanem omrežju.

(2)

Slovenija kot del velikih evropskih geografskih regij prevzema aktivno vlogo v makroregionalnem in čezmejnem povezovanju. S tem krepi svojo vlogo in skrbi za reševanje skupnih vprašanj, zlasti glede reševanja razvojnih izzivov na hribovitih in gorskih območjih, ki demografsko in gospodarsko stagnirajo ali se krčijo. Kot enakovreden partner bo krepila obmejna mesta in druga urbana naselja ter oblikovala čezmejna urbana območja (Maribor–Gradec (A), Nova Gorica–Gorica (I), Koper–Trst (I), Novo mesto–Krško–Brežice–Samobor (HR)–Zagreb (HR), Ilirska Bistrica–Reka (HR), Gornja Radgona–Radgona (A), Jesenice–Beljak (A)/Trbiž (I)). Tako bo povečala čezmejni vpliv slovenskih obmejnih območij, hkrati pa bo uravnotežila asimetrični vpliv sosednjih mest na čezmejni ravni. Za reševanje skupnih čezmejnih težav in razvojnih izzivov bo podprla oblikovanje skupnih razvojnih programov in projektov. Prednostno bo podpirala ustanovitev tistih čezmejnih združenj, ki udejanjajo prostorske cilje in prednostne naloge iz strategije.

(3)

V skladu s konceptom prostorskega razvoja bo Slovenija skrbela za učinkovito umeščenost svoje gospodarske javne infrastrukture v evropska infrastrukturna omrežja. Z razvojem prometne in druge gospodarske javne infrastrukture bo ustvarjala možnosti za uveljavitev primerjalnih prednosti slovenskega prostora.

&fbco;binary entityId="09b1170f-7905-413f-bed4-ffe73b04ea67" type="png"&fbcc;

(4)

Gospodarska javna infrastruktura je obravnavana kot del evropskih infrastrukturnih omrežij, del jedrnega in celovitega omrežja TEN-T, evropskih prometnih koridorjev (Sredozemski koridor in koridor Baltik-Jadran) in konkurenčnih tovornih koridorjev – RFC (Alpsko-zahodno balkanski in Jantarni). Poleg večmodalnih prometnih osi so del jedrnega omrežja TEN-T še urbano vozlišče Ljubljana in večmodalna logistična platforma Ljubljana, jedrno pristanišče Koper (s povezavo na pomorske prometne povezave), jedrna letališča za mednarodni zračni promet, Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana. Na razširjeno jedrno omrežje TEN-T se navezujejo tudi železniški in avtocestni odsek Ljubljana-Jesenice, Letališče Edvarda Rusjana Maribor in Letališče Portorož, avtocestna povezava Ptuj–Gruškovje, železniški odsek Pivka – Ilirska Bistrica, avtocestni odsek Postojna–Ilirska Bistrica-Jelšane ter železniški oziroma cestni odsek Ormož–Središče ob Dravi.

(5)

Na področju energetske infrastrukture koncept predvideva celovito integracijo s sistemi sosednjih držav in pri tem strateško izkoriščanje ugodne lege države. S tem uresničuje pogoje za zanesljivost in prilagodljivost oskrbe, vključenost v enotni energetski trg EU, pa tudi za konkurenčno oskrbo uporabnikov v Sloveniji.

(6)

Na področju infrastrukture elektronskih komunikacij, še posebej omrežij 5G, koncept predvideva integracijo s sistemi sosednjih držav, s čimer bo omogočena vključenost v enotni trg EU.

4.2 POLICENTRIČNI URBANI SISTEM

(1)

Policentrični urbani sistem podpira racionalen in učinkovit prostorski razvoj, saj premišljeno organizira dejavnosti splošnega javnega in gospodarskega pomena. Tako omogoča izboljševanje privlačnosti in kakovosti bivanja v urbanih naseljih.

(2)

V policentričnem urbanem sistemu so urbana naselja (središča) mrežno povezana, kar krepi njihovo vlogo in konkurenčnost v mednarodnem prostoru. Posledično se s tem zmanjšujejo pritiski pozidave in (avto)mobilnosti na obseg in kakovost virov ter omogoča večja urejenost prostorske strukture. V skladu s konceptom prostorskega razvoja bodo zeleni sistemi mest in regij zagotavljali kakovost bivanja v urbanem prostoru ter prostorsko zaokroženost naselij z ločitvenimi zelenimi pasovi med njimi. Pri načrtovanju prostorskega razvoja bo eno od ključnih vodil skrb za prostorsko identiteto – takšno, ki spoštuje naravne in kulturno pogojene sestavine prostora ter prispeva k likovno usklajeni zunanji in notranji podobi urbanih in podeželskih naselij ter krajine. Višja kakovost življenja na podeželju bo dosežena z ustrezno prostorsko razporeditvijo središč za enakovredno dostopnost storitev splošnega pomena na odmaknjenih območjih ter z uvedbo minimalnega standarda dostopnosti prek ustreznih infrastrukturnih povezav na osrednji slovenski in čezmejni prostor. Omrežje prometnih povezav (železniških, cestnih, pomorskih in kolesarskih) bo urbana središča povezalo v enotno policentrično omrežje in se z njim usklajeno razvijalo. Navzven bo funkcionalno navezano na evropsko prometno omrežje.

&fbco;binary entityId="85270f45-398e-49fa-9077-24b9f702b36a" type="png"&fbcc;

(3)

Enakomerna pokritost celotnega ozemlja države bo zagotovljena z razporeditvijo središč v sistemu poselitve: 80 % prebivalcev bo imelo prebivališče znotraj 25 km oddaljenosti (po cestnem omrežju) od središča najmanj druge ravni, 90 % do središča najmanj tretje ravni. Središča bodo nudila oskrbo gravitacijskim območjem v radiju racionalne dostopnosti in bodo med seboj povezana s kakovostno in varno prometno infrastrukturo višje ravni.

4.2.1 SREDIŠČA V POLICENTRIČNEM URBANEM SISTEMU

(1)

Ogrodje policentričnega urbanega sistema so središča različnih ravni. Umestitev središč v hierarhično urejen in strukturiran policentrični urbani sistem je ključna za uresničevanje uravnoteženega prostorskega razvoja. Omogoča enakomernejši razvoj omrežja storitev splošnega pomena (šolstvo, zdravstvo, javna uprava, kultura in podobne) in s tem prispeva k njihovi dostopnosti ter k skladnemu regionalnemu razvoju. Na nacionalni, regionalni in lokalni ravni spodbuja usklajeno načrtovanje in uresničevanje projektov s področja organizacije in delovanja mrež storitev splošnega pomena, javnih služb in gospodarstva.

(2)

Središča so v omrežje policentričnega urbanega sistema vključena glede na njihovo vlogo in položaj v prostoru ob izpolnjevanju ciljnih meril (preglednica 1). Središča v tej Strategiji ciljna merila dosegajo sama ali pa s funkcijskim povezovanjem in dopolnjevanjem v okviru širših mestnih območij. Krepitev obstoječih funkcij in dejavnosti (preglednica 2) ali prestrukturiranje mest za nove dejavnosti v skladu s specifičnimi prednostmi (lega, znanja, infrastruktura, delovna sila, prepoznavnost, kulturna dediščina) bo krepilo tudi konkurenčnost mest in njihovo vlogo v mednarodnem prostoru ter ohranjalo njihovo bivanjsko privlačnost za prebivalstvo. Izboljšana kakovost bivanja in ustrezna ponudba stanovanj bosta zmanjšali poselitveni pritisk v suburbaniziranih in podeželskih delih širših mestnih območij. V središčih policentričnega urbanega sistema se bo zato v skladu s prepoznanimi razvojnimi potrebami usmerjal razvoj poselitve in skrbelo se bo za zadostno ponudbo komunalno opremljenih površin za stanovanjsko gradnjo in stanovanj. Zunaj središč so ukrepi usmerjeni v ohranjanje vitalnosti obstoječih naselij in aktivacijo stavbnega fonda s prenovo in funkcionalno modernizacijo.

&fbco;binary entityId="b8179188-97d4-4183-8e78-dfd552d3620a" type="png"&fbcc;

PREGLEDNICA 1: RAVNI SREDIŠČ GLEDE NA POSELITVENI, GOSPODARSKI IN PROMETNI POTENCIAL

&fbco;binary entityId="f7d3a573-b371-4b8a-9777-c07db0419767" type="png"&fbcc;

PREGLEDNICA 2: PRIMERNA OPREMLJENOST SREDIŠČ S STORITVAMI SPLOŠNEGA POMENA

(3)

Središča prve ravni so tista urbana naselja, ki imajo najmanj 90.000 prebivalcev in katerih širše mestno območje vključuje vsaj 200.000 prebivalcev, ležijo ob evropskih prometnih koridorjih ter so prometna vozlišča mednarodnega pomena. Ta naselja omogočajo nadaljnji razvoj javnih storitev najvišje ravni s področij znanosti in izobraževanja (kot so sedež univerze, univerzitetne knjižnice ali raziskovalni inštituti), zdravstva (univerzitetni klinični center), kulture (narodna gledališča, muzeji), sodstva (ustavno sodišče, višje sodišče), uprave (ministrstva, diplomatska predstavništva) ter pridobitev predstavništev ali sedež vidnejših mednarodnih organizacij in podjetij. Merila za središče prve ravni izpolnjujeta Ljubljana (kot glavno mesto in središče mednarodnega pomena) in Maribor (kot središče mednarodnega pomena). Ker ima Koper vlogo mednarodnega prometnega vozlišča in je hkrati vključen tudi v obalno ter čezmejno urbano območje, je v strategiji prav tako obravnavan kot središče prve ravni in središče mednarodnega pomena.

(4)

Središča druge ravni so tista urbana naselja, ki imajo vsaj 15.000 prebivalcev, hkrati pa tudi zmogljivosti za razvoj storitev splošnega in splošnega gospodarskega pomena, za razvoj večmodalnih prometnih vozlišč, mestnega in primestnega javnega potniškega prometa ter pomembno prispevajo pri oskrbi prebivalcev v podeželskih gravitacijskih zaledjih. Merila za središče druge ravni dosegajo Celje, Kranj, Novo mesto, Nova Gorica, Murska Sobota, Ptuj, Slovenj Gradec in Velenje. Kot središče druge ravni je kot oskrbno središče v Primorsko-Notranjski regiji opredeljena Postojna. Kot središče druge ravni se upoštevajo funkcijsko povezana in dopolnjujoča se središča, somestja v posavskem (Brežice-Krško-Sevnica) in zasavskem (Hrastnik-Trbovlje-Zagorje ob Savi) širšem mestnem območju. Središča v vseh širših mestnih območjih se bodo (glede na razporejenost prebivalstva, dejavnosti in naravne značilnosti prostora) povezovala s središči nižje ravni in se tako razvijala kot medsebojno funkcijsko povezana urbana naselja, znotraj katerih se storitve splošnega pomena povezujejo in dopolnjujejo.

(5)

Središča tretje ravni so tista urbana naselja, ki so primerna lokacija za sekundarno in primarno raven zdravstvene oskrbe, visokošolsko izobraževanje, sodne in upravne institucije, specializirano socialno varstvo ter javne raziskovalne institucije. V teh središčih se razvijajo storitve, oskrbne in druge dejavnosti (storitve splošnega in splošnega gospodarskega pomena) za oskrbo teh središč ter oskrbo v njihovih gravitacijskih zaledjih, ki so pogosto podeželska, obmejna, odmaknjena, gorska in oddaljena od glavnih prometnih koridorjev. Nabor storitev, prilagojenih regionalnim razmeram in potrebam prebivalcev ter gospodarstva, bodo podrobneje opredelili regionalni prostorski plani. Merila za središče tretje ravni dosegajo Črnomelj, Domžale, Dravograd, Idrija, Izola, Jesenice, Kamnik, Kočevje, Ravne na Koroškem, Škofja Loka in Tolmin.

(6)

Središča četrte ravni so v prostorskem razvoju tista urbana naselja, ki zagotavljajo najmanj zdravstveni dom oziroma zdravniško oskrbo na primarni ravni in teritorialno organizacijo državne uprave, središča četrte ravni, ki so bolj oddaljena od središč višjih ravni, pa tudi srednjo šolo in okrajno sodišče. Merila za središče četrte ravni dosegajo Ajdovščina, Cerknica, Gornja Radgona, Grosuplje, Ilirska Bistrica, Laško, Lenart v Slovenskih goricah, Lendava, Litija, Ljutomer, Logatec, Metlika, Ormož, Piran, Radlje ob Dravi, Radovljica, Ribnica, Ruše, Sežana, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Šentjur, Šmarje pri Jelšah, Trebnje, Tržič, Vrhnika in Žalec.

(7)

Drugo naselje, pomembno za razvoj regije, so naselja, ki imajo vsaj 1.500 prebivalcev, so sedež občine z vsaj 2.000 prebivalci, imajo popolno osnovno šolo, primarno zdravstveno oskrbo (zdravstvena postaja) in so gospodarsko pomembna (indeks delovne migracije > 96 – zmerno delovna občina). Kot takšna naselja se lahko opredelijo naselja na tistih prednostnih območjih za razvoj posameznih dejavnosti, ki so od središč višjih ravni (od prve do četrte ravni) oddaljena več kot 15 km po cestnem omrežju, imajo podeželsko zaledje in so pomembna z vidika oskrbe prebivalcev teh območij s storitvami splošnega pomena. Do morebitne opredelitve drugih naselij, pomembnih za razvoj regije, bo prišlo po dogovoru med državo in občinami v regionalnem prostorskem planu glede na razvojne cilje regije, opredeljena prednostna območja za razvoj posameznih dejavnosti ter glede na predlog zasnove omrežij družbene in gospodarske javne infrastrukture.

4.2.2 ŠIRŠA MESTNA OBMOČJA

(1)

Jedrna območja poselitve, ki so tudi najbolj urbanizirana območja v Sloveniji, obravnavamo kot širša mestna območja. Ta praviloma obsegajo ožja gravitacijska zaledja mestnih občin, znotraj katerih so stanovanjska območja povezana z učinkovitim javnim prometom, delovnimi mesti, storitvami in javnimi servisi, grajene strukture pa integrirane z zeleno infrastrukturo prek zelenih sistemov regij in mest ter drugih naselij.

(2)

Širša mestna območja so nadgradnja policentričnega urbanega sistema z jedri urbanega razvoja, ki podpirajo konkurenčnost Slovenije. Glede na značilnosti imajo lahko širša mestna območja eno večje središče ali strnjena območja okrog večjega števila središč. Za razvoj takšnega območja se bo skrbelo z usklajenim oziroma skupnim regionalnim in prostorskim načrtovanjem; razvoj stanovanj, javnega potniškega prometa, delovnih mest, javnih storitev in servisov ter zelenih sistemov bo potekal s sodelovanjem in dogovarjanjem glede uresničevanja strategije.

(3)

Širša mestna območja so območja intenzivnega funkcionalnega povezovanja. To pomeni reševanje skupnih razvojnih izzivov z okrepljenim sodelovanjem (občin, regionalnih deležnikov in države) ter usklajenim načrtovanjem in izvajanjem razvojnih projektov. Zaradi tesne funkcionalne povezanosti zaledja s središčem oziroma središči (praviloma središče prve ali druge ravni) bodo nosilci urbanega razvoja na teh območjih mestne občine, oblikovana somestja in funkcijsko povezana urbana naselja. Zelena infrastruktura je ključni dejavnik ohranjanja krajinskih elementov, krepitve prostorske identitete, možnosti za rekreacijo v naravnem okolju, varstva okolja, narave, voda in tal – nanjo se navezujejo zeleni sistemi mest in drugih urbanih naselij. Širša mestna območja so tudi območja integriranega javnega potniškega prometa z vozlišči javnega potniškega prometa, s katerimi so središča povezana s svojim funkcionalnim zaledjem in središča med seboj. Razvija se oblike trajnostne mobilnosti, ki slonijo na večmodalnosti, povezovanju tirnega in cestnega javnega potniškega prometa, kolesarjenja in osebnega motornega prometa. Prednostno bomo razvijali železniško infrastrukturo, ostale oblike prometa pa prednostno za omogočanje prvega in zadnjega kilometra večmodalnih poti. Na širšem mestnem območju se zagotavlja usklajenost prometnega in prostorskega načrtovanja, še zlasti v primeru širitev in prenove naselij ali umeščanja večjih generatorjev prometa (kot je poslovna cona, nakupovalno središče ali bolnišnica).

(4)

Širša mestna območja na gosteje urbaniziranih območjih Posavja in Zasavja, kjer ležijo manjša, vendar medsebojno funkcionalno povezana in dopolnjujoča se središča policentričnega urbanega sistema, vključujejo območja medsebojno funkcijsko povezanih občin z vsaj 30.000 prebivalci. Znotraj teh območij se v regionalnem prostorskem planu načrtujejo usklajeni razvoj stanovanj, javnega potniškega prometa, delovnih mest, družbene infrastrukture, zagotavljanje storitev splošnega in splošnega gospodarskega pomena ter zelenih sistemov. Primerna dostopnost storitev splošnega in splošnega gospodarskega pomena se znotraj teh širših mestnih območij zagotavlja zlasti s sodelovanjem in dogovarjanjem lokalnih skupnosti.

(5)

Glede na lego in navezave na mednarodne koridorje ima širše mestno območje nacionalno, čezmejno ali mednarodno vlogo.

(6)

V skladu s strategijo razvoja so opredeljena naslednja širša mestna območja nacionalnega pomena, ki imajo tudi funkcijo širšega mestnega območja regionalnega pomena:

-

osrednjeslovensko širše mestno območje,

-

podravsko širše mestno območje,

-

širše mestno območje slovenske Istre.

(7)

V skladu s strategijo so opredeljena naslednja širša mestna območja regionalnega pomena:

-

savinjsko-šaleško širše mestno območje,

-

dolenjsko-belokranjsko širše mestno območje,

-

gorenjsko širše mestno območje,

-

pomursko širše mestno območje,

-

goriško širše mestno območje,

-

koroško širše mestno območje,

-

posavsko širše mestno območje,

-

zasavsko širše mestno območje.

4.3 PODEŽELJE

(1)

Podeželje je raznolik prostor, na kar vplivajo geografska lega, naravni pogoji, dosedanji gospodarski, demografski in družbeni razvoj ter povezanost in dostopnost središč (slika 6). Z vidika usmerjanja in načrtovanja prostorskega razvoja razlikujemo več vrst podeželskih območij:

-

jedrno podeželje, ki je razvojno vitalno, čeprav ponekod zaznamovano z omejenimi dejavniki za razvoj primarnih dejavnosti (na primer zaradi reliefa, nadmorske višine, nagiba), s krčenjem zaradi demografskih sprememb, predvsem staranjem, in odmaknjenostjo od središč;

-

podeželje v zaledju mest in urbanih naselij, ki ga označuje visoka raven potrošnje, tudi prostora, ter gospodarskega in prostorskega prestrukturiranja v povezavi z raznovrstnimi dejavnostmi, ne le kmetijstvom;

-

odmaknjeno podeželje, ki je zaradi svoje geografske lege oddaljeno od večjih središč in ga najbolj zaznamujejo procesi krčenja, tako z demografskega kot z gospodarskega vidika, pogosto gre za kombinacijo obmejne lege in goratosti.

&fbco;binary entityId="bfa178ad-9c0a-4640-915e-c97daa377842" type="png"&fbcc;

(2)

Razvoj podeželskih območij bo usmerjen v odpravo oziroma preusmeritev negativnih trendov krčenja gospodarskih aktivnosti in storitev na odmaknjenem podeželju k ohranitvi vitalnosti jedrnega podeželja ter prestrukturiranju podeželskega prostora v povezavi s potrebami urbanih območij, pri čemer bomo ohranjali vlogo primarnih dejavnosti. Zagotavljali bomo ustrezno povezanost podeželskih območij s središči policentričnega urbanega sistema, primerno raven opremljenosti in dostopnosti storitev, krepitev in trajnostno rabo specifičnih endogenih potencialov. Tako bomo izboljšali gospodarsko osnovo in lokalno zaposlenost, izboljšali kakovost življenja, omejili negativne demografske trende ter ohranili naselbinske in krajinske značilnosti.

(3)

Na podeželju, ki leži ob meji, bomo iskali in oblikovali skupne rešitve v čezmejnem prostoru, ki na obeh straneh meje enakovredno dvigujejo kakovost življenja in krepijo vitalnost podeželskih območij.

4.4 ZELENA INFRASTRUKTURA

(1)

Koncept predvideva strateško vlogo zelene infrastrukture – kot načrtovanega sistema funkcionalno povezanih in raznovrstnih krajinskih območij, vključno z najpomembnejšimi naravovarstvenimi območji, ki bodo dolgoročno omogočala naravne procese za zdrav, varen, privlačen, podnebno odporen in večfunkcionalen prostor.

(2)

Z zeleno infrastrukturo zagotavljamo predvsem ekološko funkcijo (zlasti ohranjanje naravnega okolja, ekološko povezljivost in zmanjševanje fragmentacije krajine zaradi posegov v prostor), okoljsko funkcijo (zlasti ohranjanje in izboljšanje kakovosti voda, ohranjanje razpoložljivih vodnih virov za naravne procese in oskrbo prebivalstva ter regulacijo padavinske vode v mestih), podnebno funkcijo (zlasti pri uravnavanju toplotnih valov in preprečevanju učinkov toplotnih otokov na urbanih območjih ter za zmanjševanje ranljivosti prostora zaradi naravnih nesreč, še posebej poplav in plazov), gospodarsko funkcijo (zlasti trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri in biotsko raznovrstnostjo ter s tem povezanimi možnostmi za diverzifikacijo gospodarstva na regionalni in lokalni ravni), družbeno in kulturno funkcijo (zlasti pri zagotavljanju kakovosti življenja, zdravja in varnosti prebivalstva ter privlačne in prepoznavne krajine, ki krepi prostorsko identiteto ter razumevanje soodvisnosti razvoja družbe in prostora).

(3)

V okviru postopkov prostorskega načrtovanja bomo razvoj zelene infrastrukture načrtovali z zelenimi sistemi regij, zelenimi sistemi območij in zelenimi sistemi naselij. Z zeleno infrastrukturo bomo podeželje povezovali z urbanimi območji in tako izboljšali kakovost življenja.

&fbco;binary entityId="f468cf89-6776-4981-b6f2-f191cd03844b" type="png"&fbcc;

Resolucija o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije 2050 (ReSPR50)

Časovnica