TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi v I. točki izreka glede plačila 1.485,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2012 do plačila in v II. ter III. točki izreka.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Udeležba pri dobičku je ena od oblik plačil članom uprav za njihovo delo. Ker tožnik, čigar mandat člana uprave je v letu 2011 prenehal že 30. junija, v drugi polovici leta za toženo stranko ni opravil nobenega dela, bi bilo plačilo celotne udeležbe pri dobičku za leto 2011 v nasprotju ne samo z načelom vestnosti in poštenja, ampak tudi z načelom enake vrednosti dajatev.

Besedila točke 5. 3. individualnih pogodb ni mogoče razumeti drugače kot tako, kot se glasi in kot ga je pravilno razumelo tudi sodišče prve stopnje - da tožniku pripade nagrada za uspešnost, če tožena stranka doseže načrtovano raven poslovne uspešnosti v vseh v pogodbi navedenih merilih. Zato uporaba razlagalnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ, za kar se zavzema pritožnik, ne more priti v poštev. Ker subjektivno dojemanje tožnika glede vsebine določb točke 5. 3. pogodb, pri njihovi razlagi ni pomembno, pritožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na to, kako naj bi besedilo tega člena razumel tožnik kot strokovnjak s področja managementa.

Res je, da pravdni stranki za poslovna merila v pogodbah nista določili kazalnikov, tako kot sta jih določili za finančna merila. A to samo po sebi še ne pomeni, da bi bila dogovorjena poslovna merila zato neupoštevna, za kar se zavzema pritožba. Za veljavnost dogovora namreč zadošča, da je predmet izpolnitvenega ravnanja določljiv (primerjaj drugi odstavek 34. člena OZ). Zato lahko stranki ob sklenitvi pogodbe predmet obveznosti določita tudi tako, da določita le splošne značilnosti posla, ki se ga zaveže opraviti ena od strank, opredelitev podrobnejših značilnosti (posla) pa prepustita drugi stranki.

Celo, če poslovna merila v pogodbah res ne bi bila določljiva, to po prepričanju drugostopenjskega sodišča ne bi moglo pripeljati do tega, za kar se zavzema pritožnik - da bi se mu nagrada za uspešno delo izplačala upoštevajoč le finančna merila. Že iz besedila pogodbenega dogovora med pravdnima strankama v točki 5. 3. individualnih pogodb namreč izhaja, da sta stranki želeli uspešnost poslovanja tožene stranke presojati skozi vseh šest meril - tako skozi poslovna, kot skozi finančna. Izpolnjevanje vseh šestih meril je bilo torej pogodbeni pogoj za tožnikovo pridobitev nagrade za uspešno delo. Čim je tako, pa delna ničnost takšnega dogovora (oziroma upoštevanje le nekaterih meril, kot pravi pritožnik) ne bi mogla priti v poštev, saj sta jo stranki s tem, ko sta upoštevanje vseh šestih meril določili za pogodbeni pogoj, izključili (prvi odstavek 88. člena v zvezi s 35. členom OZ). V takšnem primeru bi bil dogovor o nagradi za uspešno delo kvečjemu v celoti ničen.