TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

170. člen DZ določa, da je treba pred odločitvijo sodišča o ukrepu trajnejšega značaja izdelati načrt pomoči družini in otroku, po izdelavi le-tega pa o izvajanju načrta pomoči enkrat letno poročati sodišču. To je naloga CSD. V nadaljevanju 170. člena DZ je določeno, kaj mora načrt pomoči vsebovati. Iz spisa je razvidno, da je bil sprejet načrt pomoči, v katerem je obširno analizirano trenutno stanje, med konkretnimi ukrepi pomoči otroku in družini pa je predvideno: spremljanje stikov matere z otrokom; vključitev matere v socialnovarstveno storitev osebne pomoči in vodenja na CSD, dolgoročno še v skupino za starše; materi priporočajo tudi vključitev v psihoterapijo glede na prepoznane primanjkljaje iz otroštva. Za očeta je kot prioritetni ukrep določeno zdravljenje alkoholizma (ki ga je po navedbah v izpodbijanem sklepu oče uspešno zaključil), vzdrževanje abstinence in pridobitev zaposlitve (po ugotovitvah izpodbijanega sklepa je oče sedaj zaposlen). Poleg tega je tudi za očeta predvidena vključitev v (nekonkretizirano) »terapevtsko obravnavo.«

Program pomoči družini mora biti jasen in konkretiziran, če naj bo učinkovit in če naj doseže v 170. členu DZ predvideni namen: da se družino usposobi za zdravo funkcioniranje, ki predvsem ne bo v škodo otroku. Torej mora biti čimbolj natančno določeno, kaj mora kateri od staršev storiti, kdaj in kako. Tovrstna napotila morajo biti še toliko bolj jasna v primeru, kot je obravnavani, ko tako CSD kot izvedenka psihološke stroke ugotavljajo, da imata starša nekoliko slabše kapacitete ne le na starševskem področju, temveč tudi na področju vsakodnevnega funkcioniranja in da se težje spoprijemata s stresom. Zato bi bilo potrebno, da CSD staršema zelo jasno določi, v katere vrste terapij se morata vključiti, kakšne programe morata obiskovati (lahko ponudi tudi več alternativ) in kako dolgo oziroma kakšne zahteve morata izpolniti. Jasno bi moralo biti tudi določeno, kako se bo v nadaljevanju preverjalo izpolnjevanje teh pogojev in izvajanje zavez (npr. glede terapij, izobraževanj in delavnic staršev) in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se lahko izrečeni ukrep odpravi. Poročila oziroma zapisniki nakazujejo, da CSD ni v celoti izpolnil svojih obveznosti iz prvega odstavka 170. člena DZ, saj bi moral poročilo o izvajanju načrta pomoči družini posredovati sodišču enkrat letno (torej od sprejema načrta tri poročila, v spisu pa je zgolj eno), in tudi, da je sodišče prve stopnje pokazalo premalo aktivnosti pri spremljanju izvajanja ukrepa, saj od CSD ni zahtevalo poročil v smislu prvega odstavka 170. člena DZ. Obveznost sodišča, da aktivno spremlja izvajanje ukrepa, izhaja iz splošne dolžnosti skrbeti za korist otroka v smislu četrtega odstavka 7. člena in iz 153. člena DZ.

Država (torej sodišče in CSD) je dolžna storiti vse, kar je treba, da se družina, kateri je bil otrok začasno odvzet, v čim krajšem času spet združi. Odvzem otroka staršem mora biti zato že od vsega začetka obravnavan kot začasen ukrep in ga je treba izvrševati tako, da bo združitev družine po njegovem izteku dejansko mogoča.