TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči povrniti 924,15 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska, svoje pritožbene stroške pa mora tožena stranka kriti sama.

Stranki se lahko dogovorita, naj s pobotom prenehajo njune medsebojne terjatve (t.i. pogodba o pobotu). Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, saj zahteva tožeča stranka ugotovitev ničnosti kompenzacij, v okviru katerih sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta izvršili medsebojni pobot. Pobot je predlagala tožeča stranka in toženo stranko prosila za potrditev, tožena stranka pa bi sami kompenzaciji lahko tudi nasprotovala, kar bi pomenilo, da do prenehanja medsebojnih obveznosti sploh ne bi prišlo. Ni šlo torej za enostransko izjavo volje, ki bi učinkovala že sama po sebi, ko bi bila dana, nasprotna stranka pa bi le sprejela posledice, ki izvirajo iz pobotanja, temveč je bila dogovorjena privolitev nasprotne stranke v samo izvedbo pobota, sicer do njega ne bi prišlo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je šlo torej za soglasje obeh pravdnih strank.

Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Cesija je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, s katerim preide obstoječa terjatev od cedenta na cesionarja. Cesionar lahko pridobi terjatev samo, če ta v resnici obstaja, in v sodelovanju s svojim pravnim prednikom, ki mu pripada razpolagalna moč glede pravice, ki se prenaša. Zato morata cedent in cesionar pri izjavi svoje volje dovolj natančno oblikovati podatke, ki omogočajo identifikacijo terjatve. Cesija mora vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve, ki se prenaša, od vseh drugih. Pri tem so identifikacijski znaki največkrat v tesni zvezi s predmetom in modalitetami izpolnitve. Za identifikacijo služijo navedba predmeta, časa, kraja in načina izpolnitve, morebitnega zavarovanja in podobno.

Pravno nepomembno je, ali je bila tožeča stranka ob sklepanju prve cesije insolventna, saj je razlog ničnost podan mimo dejstva insolventnosti, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in česar pritožba ni uspela izpodbiti.

V primeru izdaje sklepa po 175. členu ZDavP-2 gre za neposredno izterjavo davka od dolžnikovega dolžnika, ker ni ravnal po sklepu o izvršbi. Slednje ne pomeni, da je prišlo s tem do prenosa terjatev tožeče stranke do tožene stranke na FURS. Te terjatve so ostale v imetništvu tožeče stranke, v korist FURS so le zarubljene. Poleg tega pa je FURS pridobil samostojno terjatev do tožene stranke na podlagi sklepa z dne 31. 1. 2019 (175. člen ZDavP-2) do neposrednega plačila davčnega dolga tožeče stranke iz naslova odgovornosti tožene stranke za opuščeno odtegnitev in izplačilo.